Brezplačna dostava nad 35 €

6. mali traven | Ob svetovnem dnevu Romov: Iz Papuszinih ust

6. mali traven | Ob svetovnem dnevu Romov: Iz Papuszinih ust

06. april 2024 10 min branja

Zgodba v svarilo

Njeno pravo ime je bilo Bronisława Wajs, a vsi so jo poznali po njenem romskem imenu Papusza. Punčka. Papusza, ena velikih, svojčas slovečih romskih pesnikov in pevcev, je vse svoje življenje preživela na Poljskem. Ko je leta 1987 umrla, ni tega nihče opazil.Tudi Papuszina družina je bila, tako kot večina poljskih Romov, družina nomadov. Bila je del velike kumpanije, skupine družin, ki so potovale s konji in vozovi, z moškimi v ospredju in ženskami ter otroci zadaj, v odprtih vozovih. Nekatere premožnejše družine so svoje mojstrsko izrezljane vozove z nepremično streho okrasile z ozkimi, včasih rombastimi okni, ki so jih namestili v pobarvane lesene okvire. V kumpaniji je bilo do dvajset vozov. Vsi ti moški, ženske, otroci, konji, vozovi in psi so se vse do sredine šestdesetih let neprestano selili. Prišli so iz Vilne na severu, prečkali vzhod skozi gozdove Volinije, kjer je tisoče poljskih Romov pretolklo čas vojne, in pripotovali do Tater na jugu. Med silhuetami večno potujočih Romov je bilo opaziti obrise medvedov, njihovega plešočega sredstva preživljanja. Papuszina družina pa je bila družina godcev, harfistov. Njihova ogromna strunska glasbila so bila kot pokončno prek vozov poveznjena jadra, ki so jih gnala od litovskih mest na severu do vzhodnih Tater.

Kumpanija je na svoji poti ohranjala stike z ostalimi klanskimi konvoji, potujočimi v istih smereh, a po ločenih poteh. Na križiščih so si puščali dogovorjena znamenja – z rdečo krpo povezan sveženj vejic, na poseben način prelomljeno vejo, zarezano kost – znamenja, ki so bila med poljskimi Romi znana kot shpera (in kot patrin, list, povsod drugje med Kosovim in Peterburgom). Ker so se bali vražje zalege, se domačini teh znamenj niso niti dotaknili.

Papusza se je med potjo naučila brati in pisati. Ko se je kumpanija ustavila za več kot dan ali dva, tudi nomadi so namreč po navadi imeli kje svoja prezimovališča, je kakšnemu vaščanu v zameno za učne ure prinesla ukradenega piščanca. Za več piščancev je dobila knjige, ki so postale njena skrivna knjižnica med harfami. Še danes je okrog tri četrt romskih žensk nepismenih. Pismenost je bila v dvajsetih letih, v času Papuszinega odraščanja, med Romi skoraj neznanka. Ko so jo med branjem zasačili, so jo pretepli, njene knjige in revije pa uničili. Družina prav tako ni mogla razumeti njene želje, da bi kar odšla z najbolj črnookim najstnikom iz kumpanije. Pri petnajstih so jo tako omožili z Dionizyjem Wajsom, starim in spoštovanim harfistom. To je bila dobra partija in Papusza je bila zelo nesrečna. Ni rodila otrok. Začela je peti.Čeprav je Papusza v ljubezni izgubila in v zakonu marsikaj pogrešala, je v Dionizyju Wajsu našla svojega glasbenega spremljevalca. Izhajajoč iz stare romske tradicije improviziranega pripovedništva in preprostih kratkih ljudskih pesmi, je ustvarjala dolge balade. To niso bile le pesmi, ampak poezija, in ‘dogajale’ so se povsem spontano. Kot večina romskih pesmi so bile tudi Papuszine izžemajoče, ganljive tožbe o bedi in neuslišani ljubezni, kasneje polne hrepenenja po izgubljeni svobodi. Kot večina romskih pesmi so bile presunljive, tako v zvoku kot po vsebini: govorile so o življenju brez korenin in o lungo drom, dolgi poti, o tem, da ni kraja, kamor bi lahko šel, in da ni vrnitve. Med vojno je Papusza izgubila več kot sto članov svoje družine. Vendar niti ta tragedija ni spremenila njenega pogleda na življenje. V odločilnem trenutku zgodovine svojega naroda, Poljske, in vsega, njej nepoznanega sveta, je zapisala: eno življenje – življenje na lungo drom, življenje na poti – se bliža koncu, nič prepoznavnega in dobrega ne zaseda njegovega prostora.O Gospod, kam naj grem?

Kaj naj naredim?
Kje lahko najdem
pesmi, legende?
Ni me v gozdu,
ne srečujem se z rekami.

O, gozd, moj oče,
črni moj oče!
Čas potujočih Romov
je že davno mimo. A vidim jih,
žarijo,
močni so in bistri kakor voda.

Lahko jo slišiš
potovati,
ko si želi spregovoriti.
A uboga stvar nima jezika.
… voda se ne ozira nazaj.

Beži, teče daleč tja,
kjer je oči ne bodo videle,
vode, ki potuje.

Zdi se, da je nostalgija že od nekdaj bistven element romskih pesmi. Ampak nostalgija po čem? Grški nostos pomeni ‘vrnitev domov’; Romi doma nimajo in, najbrž edini, nimajo niti sanj o domovini. Utopija – ou topos – je ‘dežela, ki je ni’. Nostalgija po utopiji je torej vrnitev domov, v deželo, ki je ni. O lungo drom. Dolga pot.

Nemara je čaščeno hrepenenje sámo, četudi hrepenenje po preteklosti, ki je nikoli ni bilo (in ki je zato najmočnejša). Hrepenenje te vrste je gonilo potovanja. Ampak nostalgijo romske pesmi bremeni fatalizem. »Sodni dan / se bliža. / Naj kar pride, / nič za to,« poje refren srbske romske pesmi.

Mnogo Papuszinih pesmi ustreza tej tradiciji – skozi stotine predelav in izvedb so postale skoraj brezizrazne, močno stilizirane destilacije kolektivnega izkustva. V njih lahko srečaš kar nekaj romskih Antigon – deklet, ki objokujejo svoje mrtve brate – in sinov, ki daleč od doma ali v zaporu pogrešajo svoje matere. Vsakdo ima svojo tragedijo. Večini pesmi ni mogoče določiti izvora ali časa nastanka, saj vse govorijo o univerzalni, nespremenljivi čačimos, resnici ljudi, ki po svojih najboljših močeh živijo zunaj zgodovine.

Celoten opus peščice današnjih romskih pesnikov potrjuje obstoj nerazrešenega konflikta med zvestobo izročilu in šibkim, pregrešnim posameznikovim poskusom zasnovati svojo lastno izkušnjo na drugi strani. Pred štiridesetimi leti je Papusza ustvarila popoln odmik od kolektivnega in abstraktnega k osebnemu, do potankosti poznanemu svetu.

Svoje slavne pesmi, ki jih je včasih imenovala kar ‘pesmi iz Papuszine glave’, je odpela z edinstvenim glasom, v slogu, ki ga v romski kulturi še danes večinoma ni srečati. Papusza je pisala in pela o izrednih dogodkih in posebnih krajih. Postala je priča. Dolgo avtobiografsko balado o medvojnem skrivanju v gozdovih je preprosto naslovila Krvave solze: Kaj smo prestali pod Nemci v Voliniji v letih 43 in 44. Pisala ni le o svojih ljudeh in o nejasni grožnji gadjikane, neromskega sveta; govorila je tudi o Židih, s katerimi so si njeni ljudje delili gozdove in usodo. Pisala je o ‘Ashfitzu’.Naključje je hotelo, da je poleti leta 1949 slišal Papuszo peti poljski pesnik Jerzy Ficowski in v trenutku prepoznal njeno nadarjenost. Začel je s transkribiranjem Papuszinih zgodb, ki jih je zanj pripravila v fonetičnem romskem zapisu in za to uporabila poljsko abecedo. Oktobra 1950 je revija Problemy objavila več Papuszinih pesmi in intervju odlikovanega poljskega pesnika Juliana Tuwima s Ficowskim. Intervju govori o bolezni popotovanja in se konča z romskim prevodom komunistične Internacionale. Ficowski je bil svetovalec za ‘romsko vprašanje’ in je avtor še danes najpomembnejše knjige o poljskih Romih. V prvi izdaji iz leta 1953 je objavljeno poglavje ‘Prava pot’, ki je podprlo vladno politiko stalnega naseljevanja nekaj manj kot petnajst tisoč poljskih Romov, ki so preživeli vojno. Avtor je poglavje v naslednjih izdajah izpustil ali pa ga vključil zgolj v zadostitev pogoju, ki mu ga je za objavo knjige postavila država. V poglavju postavlja Ficowski Papuszo za vzor in predlaga, da bi njene pesmi med Romi služile v namen propagande. »Njeno pesnjenje je doseglo višek okrog leta 1950,« je zapisal, »kmalu zatem, ko je opustila nomadski način življenja.« Kljub temu, da so njene pesmi v resnici tožba za tovrstnim, ne toliko opuščenim kot zaplenjenim življenjem, je Ficowski kot podpornik vladne politike prisilnega naseljevanja trdil, da je Papusza prava ‘predstavnica in zagovornica’ sprememb.

Nova socialistična vlada povojne Poljske si je prizadevala zgraditi narodno in etnično enotno državo. Čeprav so Romi predstavljali le okrog 0,005 odstotka prebivalstva, je bil ‘romski problem’ označen kot ‘pomembno državno vprašanje’. V pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve, policije torej, je bila ustanovljena Pisarna za romska vprašanja. Delovala je vse do leta 1989.Leta 1952 so začeli uresničevati obsežen program vsiljevanja stalne naselitve; znan je bil pod imenom Veliko počivališče, sicer pa je bil na Poljskem njegov cilj dosežen šele v poznih sedemdesetih letih, ko je bilo potovanje, vsaj tisto v karavanah, dokončno zatrto. Načrt je bil del mrzlične mode ‘produktivizacije’, ki je s svojimi dobronamernimi ukrepi za doseganje splošne blaginje, Romom v resnici vsilila nekaj, čemur so se bili ves čas upirali – novo kulturo odvisnosti. V času, ko je prisiljena asimilacija pridobivala na priljubljenosti, je bila podobna zakonodaja sprejeta tudi na Češkoslovaškem (1958), v Bolgariji (1958) in Romuniji (1962). V istem času se je v zakonodaji Zahoda pojavil trend, ki je, nasprotno, nomadstvo spodbujal, služil pa je povsem enakim ciljem. Tako je bila v britanskem zakonu iz leta 1960 Popotnikom žaljivo zagrožena kazen za vsakršen postanek – načrtna poteza, ki jih je prisilila v stalno naselitev.

Nedvomno so izvajalci reform, vključno s Ficowskim, ves čas verjeli, da bodo takšna merila močno izboljšala težko življenje Romov – stalna naselitev naj bi prinesla izobrazbo, ta pa je pomenila edino upanje za emancipacijo ljudi, ki so živeli ‘zunaj zgodovine’.

Vendar ni nikoli nihče pomislil, da bi po mnenju vprašal Rome. Vsa prizadevanja za asimilacijo so tako spodletela. Ficowski se je, za razliko od politikov, ki niso bili tako blizu viru, ‘skliceval’ na Rome, ki jih je poznal, predvsem na Papuszo. Dva meseca po tem, ko so se njene pesmi pojavile v časopisu Problemy, je Papuszo obiskala skupina romskih ‘odposlancev’ in ji zagrozila.

Romi so Papuszo kmalu obtožili sodelovanja v kampanji za izkoreninjenje njihovega tradicionalnega načina življenja. Njen sloves pesnice in pevke ter njena ljubezen do romskega ljudstva, ki jo je desetletja izražala v svojem delu, nista pomenila ničesar. Papusza je zagrešila nekaj neodpustljivega: sodelovala je z gadjom.

 

Nihče me ne razume,

le gozd in reka.

Vse, o čemer govorim,

vse je minilo,

in skupaj s tem je vse odšlo –

še leta mladosti.

 

Papuszo so dejansko narobe razumeli – in izkoristili – na obeh straneh. Obupno si je prizadevala, da bi povrnila avtorstvo svojim mislim in pesmim. S svojega doma v južni Šleziji je na Društvo poljskih pisateljev v Varšavi pohitela s prošnjo, naj vendar kdo posreduje. Bila je zavrnjena. Obiskala je Ossolineum, založbo, ki je za skorajšnji natis pripravljala knjigo Ficowskega s Papuszinimi pesmimi. Tudi tu je ni nihče razumel. Ni zadovoljna s prevodom? Želi opraviti še zadnje korekture? Papusza se je vrnila domov in vse svoje delo sežgala – nekaj tristo pesmi, ki jih je pred tem po navdušenem prigovarjanju Ficowskega prenesla na papir. Nato mu je napisala pismo, v katerem ga je prosila, naj izid knjige prekliče; celo njeno pismo je izžarevalo resignacijo, temeljni fatalizem romskih pesmi. Če pesmi natisneš, me živo odereš, je zapisala, in moji ljudje bodo goli izpostavljeni viharju. A kdo ve, morda mi potem zraste nova koža, morda še lepša. Po objavi pesmi so Papuszo postavili pred sodišče. Poklicana je bila pred najvišjo avtoriteto med poljskimi Romi, pred Baro Shera, Veliko Glavo, starešino. Po kratkem premisleku so jo razglasili za mahrime (oziroma magherdo med poljskimi Romi), nečisto: kazen je pomenila nepreklicno izključitev iz skupnosti. Osem mesecev je preživela v šlezijski psihiatrični bolnišnici; vseh naslednjih štiriintrideset let, vse do svoje smrti leta 1987, je živela sama in osamljena (tudi Ficowski je, mogoče se je tako želel izogniti še dodatnemu prizadejanju škode, z njo prekinil vse stike). Njena lastna generacija se je je izogibala, naslednja je ni več poznala. Postala je svoje ime: punčka, nema in zavržena. Razen kratkega obdobja v poznih šestdesetih letih, ko se je nenadoma pojavila z nekaj najboljšimi pesmimi, ni Papusza nikoli več pela.

V dopolnjeni izdaji svoje znamenite knjige Romi na Poljskem je Ficowski leta 1984 revidiral rezultate kampanje Velikega počivališča. »Romi nič več ne živijo nomadskega življenja in število nepismenih se je precej zmanjšalo.« Ampak celo ta izboljšanja niso bila popolna, saj so se romske deklice še vedno poročale pri dvanajstih ali trinajstih letih in »v tistih nekaj primerih, ko so posamezniki dosegli primerno izobrazbo, so romsko skupnost po navadi zapustili«. Rezultati so bili pošastni: »Nasprotovanje potovanju romskih obrtnikov, ki so kot kositrarji in kovači včasih dosegali najoddaljenejše kotičke dežele, je postopno pripeljalo do izginotja … večine tradicionalnih romskih znanj.« In naposled, »ko so izgubili možnost opravljanja tradicionalnih poklicev, je (za večino Romov) glavni vir zaslužka postalo plenjenje drugim.« In to je bilo nekaj, zaradi česar so resnično lahko postali nostalgični. Modrost pride prepozno. Minervina sova leti v temi.

 

Iz knjige Isabel Fonseca: Pokoplji me pokončno (prevedla Tinka Volarič)