Brezplačna dostava nad 35 €

Iz Utopie, zbirke Pisem z juga Marka Tomaša: Od kod prihajam?

Iz Utopie, zbirke Pisem z juga Marka Tomaša: Od kod prihajam?

03. april 2024 6 min branja

Od kod prihajam?

Skupno Britancem in Mediterancem je to, da so obremenjeni z vremenskimi razmerami. Kakor da je od tega odvisno prav vse v njihovem življenju. Vsak klepet je začinjen z zgodbo o vremenu. Vreme seveda nikoli ni dobro.

To se najprej nanaša na ljudi z Mediterana. V glavnem, podnebje ponuja priložnost vsakemu nedejavnemu Mediterancu, da se pritožuje in ustvari alibi, zakaj ta dan ni naredil prav nič. Po tej filozofiji življenja človeka zmeraj nekaj ovira. Okoliščine so to, kar ga v življenju omejuje. Sam nikoli ni krivec za prav nič.

Ko je že tako, se postavlja vprašanje: zakaj se sploh truditi? V tem vprašanju obenem leži odgovor na veliki svetovni misterij, ki govori o Mediteranu kot prostoru pasivnosti. Britanci tukaj odidejo iz zgodbe. Njih, kot se zdi, rešuje protestantska etika. Vsekakor niso niti bistveni za to zgodbo, razen kot idealni sogovorniki rezidentov Mediterana, ker so eni in drugi sposobni potrošiti ure in ure za pogovor o povsem nedolžni pomladni plohici. To je tisto, čemur v Mostarju rečemo votla zgodba. Iz te in takšne zgodbe, votle torej, so stkani tudi medčloveški odnosi. Večinoma gre za površne odnose, čeprav se mora tistemu, ki motri od strani, zazdeti, da če se z nekom pogovarjate nekaj ur na dan, potem imate zanesljivo s to osebo globok in pristen odnos. Odnos morda je pristen, nikakor pa ni globok. Stkan je iz podnebnih razmer in tračev. Iz tračev pa so stkani vsi igralci v mediteranskem uličnem teatru. Vlogo vsakemu človeku napiše njegova okolica. Na njem je, da jo sprejme ali pa preživi življenje zavržen, kot čudak ali klovn, neprilagojena oseba v tem bučnem, na videz pristnem teatru, v katerem sodelujejo po vrsti osamljeni. Čeprav zmeraj na kupu, v nemiru, gneči, obkroženi z drugimi, so ljudje na Mediteranu bolj osamljeni od domnevno distanciranih severnjakov. Zato ker pristajajo na površne odnose. Zato ker pristajajo igrati vloge, igrati svoje življenje po vnaprej začrtanih pravilih, vklapljajoči se v na veke stare stereotipe. Tu ni prostora za inovacijo na kateremkoli področju človekovega delovanja. Zato je ves Mediteran skupaj s svojim življem podoben počasni zaspani živali, ki ji ne uspe slediti preostanku sveta.

Marko Tomaš, iz knjige Utopia. Pisma z juga

Naslednje vprašanje je: kako je mogoče, da je zibelka civilizacije, prostor napredka, nastanka filozofije in kraj, kjer so vzniknili vsi obrisi tega, kar danes imenujemo zahodna civilizacija, postala kraj konzervativnih političnih in vseh drugih strujanj, zakaj se tako upira spremembam in se v splošnem najpočasneje razvija?

Najpreprostejši odgovor bi bil – samozadovoljnost. Prepričanje, da si od boga dan, samo zato, ker si rojen v tem mitičnem prostoru, v tem ozkem podnebnem pasu. Pa, ljubi bog, ves svet se prihaja odpočit v tvoje naravno okolje. Ljudje iz daljnih krajev prihajajo občudovat starine, uživat v lepem vremenu, v posončeni hrani in v prav takšnih telesih, prihajajo, da se sprostijo. Če se že ves svet prihaja sem odpočit, kaj, mislite, bi morali delati mi, mi, ki v krajih vašega dopusta živimo vse leto? Seveda bomo tudi mi počivali. Večino leta. Delali bomo v glavnem tisti mali del leta, ko vi počivate, ker imamo privilegij, da vam računamo vaš dopust. Faktično poberemo spomeniško rento. Toliko smo se vpeljali v ta posel, da smo tudi sami, kot človeška enota, na neki način postali spomeniki, endemična vrsta počasnih ljudi v pohitrenem svetu, ki vse bolj pospešuje. Celo v tem smo začeli zaostajati. Tako smo počasni, da že komaj sledimo ritmu tujega dopusta. Niti trudimo se ne. Nekdo drug bo to oddelal za nas ali nas izselil, da tako počasni in zlovoljni v zvezi s časom ne bi motili.

In vse to skupaj nas bo motilo, že zdaj nas moti, tako kot tudi kakršnekoli vremenske razmere.

Pomladna utrujenost. Poletna toplota. Jesenska melanholija. Zimska depresija. Čas je, da si izmislimo peti letni čas. Enega, do katerega se ljudje z Mediterana še niso opredelili.

Nikakor nam ne uspe preostanku sveta pojasniti, da bi morali vsi upočasniti, ker to, kar vidimo, ni več podobno razvoju in napredku, podobno je brezglavemu divjanju in požiranju časa in prostora. Ko požre čas in prostor, kaj človeku ostane? Obstaja človek sploh zunaj tega? Zakaj ne moremo najti srednje poti, namesto da samo občudujemo drug drugega ali preziramo drug drugega in način življenja, kot se ga gremo?

Evropa se deli na sever in jug. Neka nova Evropa. Ta, ki je še vedno v nastajanju. Na tej liniji se bodo odprle bodoče politične fronte. Proces se je začel zadnja leta, a je bil upočasnjen s svetovnimi migrantskimi krizami, kar nam je morda dalo priložnost, da bi malo bolje razmislili o vsem, vendar obstajajo vse možnosti, da se to ne bo zgodilo. Projekt je bil zamišljen zdavnaj. Njegova izvedba je nevprašljiva. Če se ne zgodijo neke popolnoma nepredvidljive katastrofe.

To, čemur ste pravkar priča, je razigrani mediteranski um. Um, ki samo odpira vprašanja in redko daje odgovore. Nagnjen je tolmačiti stvari, toda na način, da zapleteno dodatno zaplete, preprosto pa toliko poenostavi, da postane neprepoznavno. V mitologiji o Mediteranu se temu reče južnjaška hitrost. Prihaja iz brezdelja in v DNK vpisanega koda, ki nam govori, da je najboljše ne narediti nič.

To je začetek našega spoznavanja in zato imam potrebo, da se vam predstavim tako. Vseeno pišem pisma, katerih naslovniki ste vsi vi, ki jih berete. Vsi nam govorijo: lahko bi bolje! Bi, vendar bolje ni prijatelj dobrega. Imamo izkušnje ne tako davne preteklosti, ki govorijo v prid temu mediteranskemu reku.

Pred dvema letoma sem potoval na Finsko. Zmeraj sem hotel zakorakati v polarni krog in takrat se mi je ponudila priložnost. Predtem je bilo treba z avtobusom prepotovati Finsko od juga do severa. Avtobus je bil poln piscev z vsega sveta in vsi smo bili tu, da potrdimo predsodke, ki jih imajo drugi o nas. Neverjetno je, kako se človek v takšnih situacijah obnaša po zadanem obrazcu. Lažje nam je pristati na to kot pa se resnično spoznavati s kupom novih, nepoznanih ljudi. To je stara, splošno sprejeta mediteranska modrost.

Bili smo v nekem študentskem mestu v središču Finske. Bili so prvi dnevi pomladi. Na severu Evrope je vladala evforija. Dolgo so čakali svetlobo. Bil sem edini kadilec v družbi in sem šel pred kavarno prižgat cigareto. Vzel sem kozarec s pivom, sedel na zid pred kavarno in opazoval polpijane študente, kako se spotikajo po večernih ulicah. Naenkrat sem zaslišal navdušene glasove.

Jugoslavo, hej, Jugoslavo!

Obrnil sem se v smeri, iz katere je prihajal glas. Takoj sem vedel, da gre za Italijane. Temnolasi nizki ljudje s steklenicami črnega vina in cigaretami v rokah. To je bilo dovolj, da sem vedel, od kod so. Pozdravili so me kot pravega, resničnega rojaka. Grob visok tip s pivom in cigareto v roki, ki z nekakšnim prezirom gleda svet okoli sebe. Od daleč so ugotovili, da sem Jugoslovan. Tako so mi rekli. To je resnična scena medsebojnega prepoznavanja južnjakov na severu Evrope. Pogovarjali smo se kot pravi rojaki. Najprej sem se temu čudil, potem pa dojel, da nas mučijo iste stvari. Naša, južnjaška politična perspektiva je, dolgoročno gledano, ista, ne glede na to, da so oni iz Italije, jaz pa iz Bosne in Hercegovine. To je Evropa, ki sem vam jo omenil, ta nova Evropa, nadnacionalna ali postnacionalna, kakorkoli. Evropa, ki je trenutno na čakanju.

Zmeraj sem se spraševal, od kod prihaja pomlad. Ali raste iz zemlje in se vzpenja ob stvareh in jih oživlja ali se spušča z neba in prekriva svet z novim vonjem življenja? Rojeva se s skupnimi napori neba in zemlje, izvira iz njune enotnosti, njune neločljivosti.

Jasno je, menda, kako lahko Evropa dočaka pomlad.