Brezplačna dostava nad 35 €

Odlomek iz romana Zima. Kvartet Letni časi

Odlomek iz romana Zima. Kvartet Letni časi

05. februar 2024 4 min branja
Objavljeno v: Zgodbe

Zima? Sivina. Najkrajši dnevi, najdaljše noči. Drevesa gola in drgetajoča. Poletno listje? Mrtva stelja. 

Toda zima stvari naredi vidne. Kjer je led, je tudi ogenj. In nenadoma se Artovi mami začnejo prikazovati stvari. Pravzaprav ima privide tudi Art sam. Štirje ljudje, tujci in družina, se med božičnimi prazniki znajdejo v petnajstsobni hiši v Cornwallu. Bo v njej dovolj prostora za vse?

Zimi Ali Smith se življenjska sila spoprime z najbolj neizprosnim letnim časom. Zima je del pisateljičinega literarnega cikla Letni časi, kvarteta romanov, ki se v krogotoku prehajajoče spremenljivosti gibljejo skozi letna razdobja. Pero izvrstne pisateljice iz škotskega Višavja Ali Smith, navdihnjeno z božičnim časom, zapiše zgodbo vedrega pogleda na mračno dobo post-resničnosti, odeto v spomine, zgodovino in toplino, varno ukoreninjeno v zimzelenem: umetnosti, ljubezni, smehu.

Kvartet Letnih časov je zbirka štirih samostojnih romanov, ločenih, a vendar medsebojno povezanih. Jesen, Zima, Pomlad in Poletje se s  prostranimi koraki sprehajajo skozi intimne in skupnostne zgodovine, in ko jih postavimo enega ob drugega, dobimo uvid v nekaj večjega – vsi štirje letni časi, sopovezani v teku časa, trenutek, v katerem se rodi zgodba – znana domačnost in presenetljiva prenovitev, prav to, kar vsak letni čas je.

Obstaja letni čas, ki nas uči preživeti. 

Tu je Zima.  

 

Odlomek iz Zime: O skupnostni naravi snežink

Charlotte ga ponižuje in hkrati ustvarja videz, da on ponižuje svoje sledilce. To je tako zelo neprijetno v toliko pogledih. Ona se tega zaveda. O snegu tvita posebej zato, da bi ga spravila v slabo voljo. Ve, da je bil poln načrtov, ve, da je že nekaj časa, ko bo spet snežilo v pravem pomenu besede, če bo sploh še kdaj, nameraval o tem napisati članek za Art v naravi. Pisati namerava – je nameraval – na temo odtisov stopinj in abecednega odtiska. Vsaka napisana črka, ki pusti svoj pečat, digitalen ali s črnilom na papirju, je oblika sledov, živalski sled, ta vrstica je bila v njegovem zvezku že več kot leto in pol. Predobro ve, da je čakal zaradi lanske tople zime. Zdaj je imel na zalogi res dobre besede, odlične besede, s katerimi lahko čara – stečina, pečat, vtisk. Zbiral je tudi nenavadne besede za opis snežnih razmer. Pepelnat. Plundra. Snežni spokorniki. Pravzaprav namerava – je nameraval – nekoliko zaiti v politične vode in spregovoriti o naravni enotnosti znotraj navidezne neenotnosti, o tem, kako se enotnost lahko nepričakovano razkrije skozi naključno milost soodnosa med snegom in smerjo vetra, načina, kako sneg pristane na drevesnih vejah s poudarjenim naklonom v eno smer, čeprav se drevesne veje širijo v toliko različnih smeri. (Charlotte je menila, da je to res bedna zamisel, in mu pripravila predavanje o tem, da je zgrešil bistvo, da so bili vsi z izjemo najboljših in politično najbolj ozaveščenih naravoslovnih piscev pregovorno zagledani vase in zaslepljeni, da so se zgolj tolažili s pisanjem, medtem ko so v hudih časih iskali lastno identiteto, da ima beseda snežinka zdaj povsem nov pomen in da bi moral pisati o tem.)

Delal si je zapiske o tem, kako vodne molekule nenehno sprejemajo in oddajajo, in ta zapis je nameraval podnasloviti Radodarna voda. Zapisoval si je, zakaj se na hladen, skoraj popolnoma brezvetrn dan ob spreminjanju snovi v led ustvarja nekaj, kar je videti kot dim, kot ogenj, in o kombinaciji snega in ledu, iz katere je mogoče graditi stavbe, tako je trdna, o pernatih, praprotastih oblikah, ki jih ustvarja led, ko se ponekod, na nekaterih površinah, tvori, drugod pa ne, in o tem, da je dejansko res, da ne obstajata dva enaka snežna kristala, o razliki med snežnim kosmičem in kristalom ter o skupnostni naravi snežink – tudi to je bila precej politična tema za pisanje –, in tudi o tem, da so kosmiči, ki snežijo z neba, svojevrstna naravna abeceda in vsakokrat znova izpisujejo svojo edinstveno slovnico.

Charlotte je iztrgala te liste iz snežne beležnice in jih zalučala skozi stanovanjsko okno.

Pogledal je ven in zagledal njihove ostanke v drevesnih krošnjah in grmovju, na vetrobranskih steklih in strehah spodaj parkiranih avtomobilov, nekatere liste pa je napihalo na pločnik.