Brezplačna dostava kamorkoli v Sloveniji nad 35 € (ne velja v primeru uveljavljanja akcijskih kod). Osebni prevzem v Hiši sanjajočih knjig

Marko Tomaš, Pisma z juga. Senca figovega lista. Iz zbirke kolumn

29. julij 2024 6 min branja

Štirje gradbeni delavci so iz zemlje izrezovali njeno korenino. Da bi jo sploh premaknili, so potrebovali pomoč še dvojice. Bila je to ogromna klobka, nekoliko podobna človekovim možganom. Korenina stare fige z mojega dvorišča je bila težka več kot sto kilogramov. Bili so to ogromni možgani, izvlečeni iz lobanje ene od mostarskih stanovanjskih četrti. Ko sem jih videl, sem pomislil, da je figa z mojega dvorišča matica vseh fig v tem delu Mediterana. Zamišljal sem si jo kot pravkar ubito kraljico, ki je, ponujajoč svoje korenine stotine metrov okoli, upravljala vse druge fige. Figa ima nore korenine in resnično si je težko predstavljati, do kod vse so segle lovke tega žilavega sadja. Mi smo jih preprosto izrezali, morali smo jih, ni šlo drugače, drevo je pretilo, da bo podrlo in zrušilo nekoliko okoliških zidov, ne mi ne naši sosedje pa nismo hoteli, da se njihove hiše zaradi ene stare fige znenada znajdejo prislonjene druga na drugo, ker je korenina drevesa podrla podporne zidove naših hiš. Mama je vsekakor potrebovala drvarnico, zato je odstranitev fige koristila njenim namenom.

Živim v tipični soseski. Hiše so nagnetene druga ob drugi. Med njimi so v glavnem majhna dvorišča in drobni vrtovi. Nobenih urbanističnih pravilnosti ni tu, ampak imajo soseske neko posebno logiko. V glavnem so na neravnem terenu, ki zelo odreja obliko parcel in hiš. Sprva so hiše po vrsti bile iz žilavega hercegovskega kamna. Sčasoma so nekatere kamnite hiše zamenjale nove, a tudi te nove hiše imajo neravne zidove in so nepravilnih oblik, ker nujno sledijo obliki terena, na katerem so grajene. V svetu soseske, mahale, sem privilegiran, ker je za mojo hišo majhen vrt. Pravzaprav so to tri gredice zemlje, zato je po svoje pretenciozno ta prostor imenovati vrt, ampak v mojem imaginariju in v umih večine ljudi, odraslih v mahalah, je vrt beseda, ki označuje prav takšne utesnjene prostore, umeščene med kamen in beton, ki ga tu živeči ljudje poskušajo oživiti z opojnimi rožami vzpenjavkami, meto, nekaj stebli raštike in tu in tam, samo tu in tam, če to prostor dovoli, kakšnim drevesom, v glavnem šipka, mandarine ali fige. Docela malo narave se je nagnetlo v ta čudni red mahale.

V vojni, ki je v Bosni in Hercegovini bila v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, je bilo moje mesto skoraj popolnoma opustošeno. Obnavlja se počasi, skoraj na silo, kakor da politične silnice, ki vladajo tem območjem, želijo čim dlje zadržati prostorski opomnik na vso grozo, ki nas je pregazila. Groza ustreza političnim manipulacijam, a vse to tukaj ni bistveno. Mesto je opustošeno. Še vedno v središču Mostarja stojijo ruševine. Človek je s svojo destruktivnostjo rušil, kar je neki drug človek pred njim gradil. Ti dve načeli trčita v vsakem človeškem bitju. To nam je menda vsem jasno.

Ampak jaz pišem o figi. Pišem o njeni moči. Leta motrim okostja zgradb, ko hodim po ulicah Mostarja. Ena od stvari, ki jih vidim, je, kako narava povsem preprosto vsesa ostanke človekovega delovanja. Gledam, na primer, figo, kako drobi ostanke kamnitih zidov zgradbe na sredini ulice, ki se ji je nekoč reklo Bulvar narodne revolucije. Človek naravi tisoče let jemlje prostor, jaz pa sem s svojimi očmi priča njeni moči, in to sredi mesta. Zato se človek nujno bojuje z naravo, premaguje jo in kroti, in to je, tako rekoč, človekova narava. Ta bitka ni problem, je sestavni del narave, univerzuma. Problem človeka je popolna odtujitev od narave, pozabljanje, zanemarjanje njenih principov. Arogantno je to od človeške rase, skrajno arogantno. Drobno bitje, kot je človek, si domišlja božansko moč. In to je prav gotovo eden od razlogov, da tako rečem, izgubljenosti sodobnega človeka. Če bi ljudje zapustili to mesto, v katerem pišem te vrstice, ali katerokoli drugo po vojni, ki je vse opustošila, bi bilo naravi dovolj samo nekaj desetletij, da ta prostor ponovno vsesa, ga vrne v svojo last. Močne in žilave korenine fige, ki se vijejo kakor kačji jeziki in kot voda prehajajo skozi zidove, bi prodrle in na koncu porušile vse, kar je ostalo za človekom. Samo kakšen zid bi se obdržal, a tudi ta vključen v okolico. Če bi bil kdo priča, da je ta zid obstajal, bi ga videl le kot opomnik na neko starodavno civilizacijo. Če bi bili vsi ljudje po zadnji vojni zapustili Mostar, bi bil že v ne tako oddaljeni bodočnosti enak arheološkemu nahajališču. Mesto bi po vrsti pojedle žilave hercegovske rastline. Divje cvetlice, šipek, rusovina in najbolj žilavo drevo od vseh – figa bi požrli mesto, tako kot človeški »napredek« požre naravo. V sončnih dneh bi senca figovega lista prekrivala ruševine, tako kot najsiromašnejše oblačilo v ljudski mitologiji prekriva najsramežljivejše dele. Ali ni prav opomnik na človekovo destrukcijo to najbolj sramu vredno mesto, kar jih je, prav to edino, ki ga je treba prikriti?

Vračam se na svoje dvorišče na enega najbolj žalostnih dni v svojem življenju. Okno moje otroške sobe je gledalo na vrt. V njegovem kotu je rasla ta čudovita ogromna figa. V sončnih dneh so sence njenega listja prekrivale prostor, v katerem sem preživljal čas v glavnem sanjajoč, medtem ko je zraven mene odprt ležal kak učbenik. Bilo je tako pomirjujoče spremljati gledališče senc, ki ga je z listjem in s sencami tega listja začel lahen vetrič. Sence so se stegovale po tleh, padale so po podu, padale so na zidove, v vetru so se pretvorile v levjo glavo, nasmeh klovna ali avtomobil. Ko sem zaslišal šumenje listja, so sence na kratko postale razburkano morje. Vse je postalo slano. Potem pa je vetrič padel in sence so postale to, kar pravzaprav tudi so – duša fige. Torej, to, kar nas obkroža, nam ne daje samo svojih sladkih in dišečih plodov. Vse okrog nas nam daje tudi svojo dušo, včasih igrivo, v plesu z vetrom. Ampak mi smo ljudje in takšnih stvari ne zaznamo. Domnevno imamo vedno pametnejše delo. Nekam smo odhiteli, ne ozirajoč se na svojo senco ali sence drugih ljudi.

Ves svet se vsakodnevno nepovratno spreminja. Žalostno je, da spremembe v glavnem požene človekova destrukcija. Moje mesto je še vedno v glavnem porušeno. To rušenje se je zgodilo v imenu nekakšne domnevne spremembe. Svet se ruši, da bi na njegovih ruševinah pognal neki novi svet. Tako govorijo. Nekje na človekovi duši, na njegovi senci, te in takšne spremembe puščajo brazgotine. Jaz pa sem prepričan, da njegovo notranjost enako pretresajo ti čisto majhni, za večji del človeštva nevidni premiki. Tako kot je figa z mojega dvorišča obstajala naprej samo v mojih spominih in v spominih mojih sostanovalcev, se je zgodilo tudi z mojim otroštvom. Brezskrbnost se je z leti zbirala v krč, ni pa več niti figovega gledališča senc, da bi me zabavalo v trenutkih popolne brezdelnosti. Sence so pravzaprav duša vsake stvari. Sončna svetloba predre kot rentgenski žarki in tista temna preslikava stvari, ki jih vidimo, je rentgenski posnetek duše. Zato se, mislim si, tudi govori o svetu senc, ko govorimo o tistem nedoumljivem in neznanem, tistem, česar se bojimo, tistem, kar je zunaj predstavljive stvarnosti. Kmalu bo zora. Pomladna ploha je ponehala pred nekaj trenutki in zdaj lahko slišim ptice, kako se dogovarjajo za odhod na neko drugo svojo tržnico. Nad mestom se nebo šele počasi svetli in moje misli, če pogledam skozi okno, pred katerim raste drevo, moti igra pridušenih senc. Ni senc listov fige. Ko pogledam proti mestu, vidim samo jasne obrise zgradb. Svet kot bi bil izrezan iz papirja. Če pogledam na zid, vidim razmršeno senco glave. Videti je nekako vznemirjeno, tako kot se tudi počutim, ko se spomnim stare fige.

Marko Tomaš, Utopia: Pisma z juga