Tik preden se je rožnik že skoraj obletel, je iz cvetlične čaše pridišalo tekoče zlato: v objemu Goriških Brd, samotnih, valujočih, se je odvil glasbeno-pesniški festival Sanje v Medani. Festival Sanje v Medani, rojen v zvezdni konstelaciji z bratom dvojčkom, Festivalom Sanje, se je prvikrat zgodil leta 2002; letos smo plesali v 17. leto sanjajočega festivala, Goriška Brda pa so Sanje v Medani objela že devetič zapored. (Iz davnine časa se izvije pravljično število!) Festival za promocijo poezije in glasbe ima do danes za seboj več tisoč dogodkov s področja literature, glasbe, gledališča, filma in drugih področij ustvarjalnosti in je svoje gostoljubje izkazal vrsti slovenskih in tujih umetnikov, med katerimi so številni vrhunski, tudi zvezdniški ustvarjalci. Sočasno se je z mislijo na najmlajše v sklopu Pravljične vasi Šmartno v soboto, 30. junija, v Šmartnem odvijal pravljični festival za otroke.
Letošnji festival je bil – ob široko razprti pahljači najrazličnejših umetniških dogodkov – posebej osredotočen na problematiko begunstva. Sočutno se k begunskim množicam in vsem ljudem, ki si želijo, da bi svet postal iskrenejši, svobodnejši in skupni prostor sobivanja, sklanja pesnitev Antoina Cassarja Potni list, ki je času festivala izšla v slovenskem, španskem, angleškem in hrvaškem prevodu v enem. Potni list, ki so ga obiskovalci prejeli brezplačno, v zameno za vstopnico, njegove imetnike pooblašča za neovirano gibanje po znanih in neznanih ozemljih domišljije, sveta, pekla in neba, bil pa je tudi glavna nit pesniškega performansa, katerega dobra obiskanost je visoko presegla pričakovanja. Sinje so vzplamteli kresovi poezije!
Na osrednjih večernih dogodkih so letos blestela znana imena: v petek smo gostili princa sevdah poezije Damirja Imamovića s Sevdah Takhtom, v soboto se je zgodil celovečerni koncert nenadkriljivega in pristno človeškega Radeta Šerbedžije z Zapadnim kolodvorom, v nedeljo pa nas je s pravljico Mesečinska struna ganila Svetlana Makarovič ob spremljavi občutene glasbe tria glasbenikov, ki muzicirajo v Simboličnem orkestru. Odlični sta bili tudi predavanji Barbare Stegel Šamanstvo: od sakralnega do stvarnega ter Andreja Detele Sintropija ali kako misliti prihodnost, ki sta se odvili v okviru foruma Sanje.
Srečni ugotavljamo, da je bil letošnji festival je bil najbolje obiskan festival do sedaj, ocenjujemo, da se ga je udeležilo okoli 780 obiskovalcev. Posebej nas radosti smehljajoča naklonjenost domačinov, namenjena festivalu.
Sanjamo, da nasmeh s časom ne zbledi; sanjamo, kako bodo Sanje v Medani v lijoči svetlobi poletnih mesecev dozorele v klas in nam dale krušne popotnice jasnega zavedanja: umetnost ima pravico do svojega prostora pod soncem. Sveto pravico do prostora pod soncem! In nihče ji ga ne more vzeti. Poglej Sončevo korono, kako prehaja v medplanetarni prostor ...
V nedeljo, 22. julija (od 19. ure dalje) ji bomo nadeli venec iz zlatega poletnega klasja: vabljeni na Prešernov trg v Ljubljani, kjer bomo združili poezijo Potnega lista in glasbo Svetovnega hist(e)ričnega orkestra v silno, alkimistično akcijo.
Zvrhani vtisov polagamo lice na blazino časa in Medani, zasanjani in hrepeneči, kličemo na svidenje! na svidenje! do prihodnjega leta, preden na grivastih poletnih sencah zajaše v večerni mrak ... Se je spominjamo, spominjamo, kako je plesala sedemnajsto poletje.
Foto: Jernej Humar
VTISI SOUSTVARJALCEV SANJ V MEDANI
Peter Semolič
Razmišljam o sanjah. Ne o katerihkoli sanjah, ampak o sanjah, ki jim rečemo »budne sanje«. Torej takšne, ki jih sanjamo sredi belega dne in z odprtimi očmi. Takšne, ki gradijo alternativne interpretacije resničnosti, ki gradijo alternativne svetove temu, v katerem živimo in o katerem nas oblastniki prepričujejo, da je najboljši izmed možnih svetov … da je edini možni svet.
Imel sem to srečo in čast, da sem bil tri dni del dogajanja, ki nosi več kot pomenljivo ime Sanje v Medani, festivala, ki se ne ustavi le pri imenu, ampak to ime udejanja na vsakem koraku in tako iz skrbno orkestrirane, a tudi spontane mešanice drobcev glasbe, poezije, likovnosti, igre … tke sanje, budne sanje.
Ernesto Sabato je nekoč rekel, da je umetnost za človeštvo isto, kot so sanje za posameznika. In da vemo, kaj se zgodi, če človek preneha sanjati. Ko me kdo vpraša, kaj smo počeli tiste tri dni v Goriških Brdih, odgovorim, da smo sanjali. In mislim, da s tem povem vse.
Vtise drugih ustvarjalcev lahko preberete tukaj
