V beli poročni obleki jo je nosilo po zeleni vodi kanala.

Ležala je na hrbtu in v laseh je imela rože. Gledala je v nebo. Bil je mrzel dan spomladi, in vendar je celo mesto plesalo.

1. maj, Berlin, tehno.

Nad Görliškim parkom sta krožila dva helikopterja, toda letela sta veliko preblizu drug drugemu, kaj, če se bosta dotaknila, če bosta treščila v plešočo množico?

Morda pa tam gori nad nami sploh nista krožila dva helikopterja, nemara je bil samo eden, mogoče sem videl dvojno, kajti pokonci sem bil že več kot štiriindvajset ur.

Ob kanalu so ob meni plesali kolumbijska slikarka in hrvaški krovec pa portugalska natakarica in sirski informatik pa indijsko dekle s črnomodro obrobljenimi očmi, ki je znalo bruhati ogenj, in zelo velik in zelo suh bradat Rus, ki se je razglašal za mistika. Poznal sem samo Rusa, Ivana.

Vsi so bili budni kot ris in obenem na smrt utrujeni in vsi so med seboj delili, kar so imeli: kokain, MDMA, ketamin, spid, pivo in vodko.

Sonce je bilo srebrni krajec, in spraševal sem se, kako je to mogoče, bilo je, kot da je mesec zablodil v dan.

Videl sem mlado žensko v poročni obleki, ki jo je nosilo po vodi, in pomislil sem, vse je prav in vse je narobe. Na nekem drevesu se je vrtela disko krogla.

Nekoč prej sem sam sedel tam zgoraj, v helikopterju na nebu nad mestom, nad parkom, nad kanalom, in vem, kaj se vidi s kamero od tam zgoraj: vse in nič. Ne vidiš drugega kot množico ljudi, ki ob robu kanala valuje v ritmu elektronske glasbe, toda glasbe v helikopterju ne moreš slišati, ker je hrup motorja mnogo preglasen.

Mlado žensko je na hrbtu nosilo po kanalu in gledala je v nebo.

Potem se je na njene prsi usedel ptič in začel kljuvati po njej, toda zdelo se je, da razen mene nihče ne vidi dekleta in ptiča. Vsi rejverji na obali in na prepolnem ozkem mostu nad kanalom so plesali naprej, kakor da je vse kot zmeraj.

V Berlinu je več mostov kot v Benetkah, je nekoč rekel Csaba, in Gianni je zavil z očmi.

– Kaj naj bi to bilo, neskončnost? je rekel hrvaški krovec ruskemu mistiku, nič ni neskončno, to ve vsak otrok, in zakrožil je beli prah.

Živijo, helikopter.

Živijo, Benetke.

– Vse ima začetek in konec, je rekel Hrvat.

– Če ima vse začetek in konec, potem neskončnosti ni, je rekel informatik iz Sirije. Toda neskončnost obstaja. Je

zaporedje številk.

– Neskončnost je krog, je rekel mistik.

– Neskončnost je črtica, je rekla Portugalka.

– Kaj res nihče ne vidi ptiča? sem rekel, in indijsko dekle je vprašalo, kakšnega ptiča, katerega ptiča, in potem je kolumbijska slikarka spremenila temo, pozna kdo zgodbo o ptiču in kači?, ne, je rekel Sirec, ali pa kdo pozna zgodbo o čebeli in kitu?, in ptič je še vedno sedel na prsih dekleta v poročni obleki. Indijsko dekle z modročrno pobarvanimi očmi me je prijelo za roke.

– Bo kdo poklical policijo? sem hotel reči, zakaj vendar nihče ne pokliče policije, in potem sem pomislil, policija je vendar tu vsepovsod okrog nas, policist sem vendar sam, toda nisem bil več policist.

Policist sem bil triindvajset let, toda zdaj nisem bil več policist, čakal sem na obravnavo.

– Je kdo tu reševalec iz vode? sem premišljal.

– Ne skoči, je rekla indijska požiralka ognja, ki sem jo spoznal komaj pred nekaj urami v jutranji zarji, pod nadvozom železnice na Holzmarktu, ne skoči, in še vedno me je držala za roke.

Slekel sem se in skočil v kanal.

Voda je bila ledeno mrzla.

Mlada ženska je gledala v nebo in niti trenila ni z očesom, ko sem jo potegnil iz vode.

Bila je mrtva.

Poročna obleka ji je zdrsnila in na levi rami sem opazil tatu, plavico.

Glasba ni nehala igrati, disko krogla na drevesu se je vrtela naprej, vse je plesalo, mrtva ženska v poročni obleki je zdaj ležala v travi ob kanalu, helikopter je hrumeč lebdel točno nad nami in skozi glasbo se je prebijala sirena rešilnega voza in prihajala vedno bliže.

Pojdiva, je reklo indijsko dekle, ki je čakalo na bregu z mojimi stvarmi. Pospremim te domov.

Za trenutek sem pomislil, da indijsko dekle morda sploh ni indijsko dekle, ampak indijski fant ali oboje hkrati.

– Kako ti je ime? sem vprašal.

Opotekel sem se in začel sem drgetati, drgetal sem po vsem telesu, in potem sva se poljubljala, neskončno dolgo, nekje na dolgi poti iz Kreuzberga v Wedding.