Ljubezenska pesem norega dekleta, ki letos spomladi v dopolnjeni ediciji izhaja pri Sanjah, s trnjevo lepoto rdeče vrtnice razpira osupljivo bližino za rosni glas ene največjih ameriških pesnic. Zdi se, da je prav sposobnost evokacije mitsko-arhetipskega, filtriranega skozi osebno življenjsko izkušnjo, tisto, zaradi česar ima glas Sylvie Plath tudi petdeset let po tragični smrti še vedno moč, da vznemirja in pretrese, na svoj nezamenljivi način vzvalovi bralčevo notranjo pokrajino.
Zbirka zgodnje poezije valovi med travnimi bilkami spremne besede izpod peresa prevajalke Andreje Udovč. Delček jo razgrinjamo spodaj.
Malo je literarnih parov, ki bi tako zaznamovali literarni prostor preteklega stoletja, kot sta to storila Sylvia Plath in Ted Hughes. Andrew Wilson v biografiji mlade Sylvie z naslovom Mad Girl’s Love Song – biografija nosi naslov po istoimenski vilaneli, ki je bila ena izmed Sylvijinih najljubših – zapiše, da so senzacionalni vidiki usojenega in usodnega, literarno izjemno plodovitega, obenem pa tudi nadvse burnega, v svojem izteku v resničnem življenju tragičnega razmerja med Plathovo in Hughesom »obvladovali kulturno pokrajino 20. stoletja do take mere, da je njuna skupna zgodba prešla v razsežnosti modernega mita«. Literarna kritičarka Elaine Showalter ju zaradi pretresljivih aspektov njunega intimnega odnosa in trajnega vpliva, ki ga je imel na Hughesa samomor Plathove še dolgo po pesničini smrti, primerja z junakoma Viharnega vrha in pravi, da sta Sylvia in Ted Cathy in Heathcliff 20. stoletja; njuna hčerka Frieda Hughes pa zapiše, da je par ostal »prav tako poročen v smrti, kot je bil nekdaj v življenju«. Za Sylvio sta na neki točki življenja srečanje s Tedom ter združitev lastne življenjske in ustvarjalne energije z njegovo pomenila izpolnitev pesniške usode – gre za obdobje, ki se prične v pomladi 1956 pred Sylvijinim štiriindvajsetim rojstnim dnem, ko je bila sveže, vzneseno in skrivoma poročena s Hughesom, in se razprostira skozi šest let njunega skupnega poročenega življenja, vse do tragične odtujitve zaradi Hughesovega ljubezenskega razmerja z Assio Wevill v poletju 1962. Iz literarnih besedil, dnevniških zapiskov in pisem, ki so nastajali v svitu njunega razmerja, sta razvidna Sylvijino močno zaupanje v Hughesovo poetsko veličino in njena odločenost, da stori vse, da ga bo svet dojemal kot kolos. Po Sylvijini smrti februarja 1963 pa je Ted tisti, ki kot skrbnik njene literarne zapuščine pomaga ustvariti legendo o njej, ko uredniško nadzoruje postumne izide njenih knjig.
Čeprav je bil Ted Hughes v marsičem nedvomno posmrtni angel varuh Sylvijinega literarnega ustvarjanja, je njegovo interpretiranje, urejanje in, ne nazadnje, občasno neupravičeno poseganje v pesničino delo zaznamovano tudi s temno senco. Ta vidik posebej poudarja biograf Andrew Wilson, ki je leta 2013 objavil lucidno, privlačno, mojstrsko napisano in v marsičem prelomno biografijo Sylvie Plath z naslovom Mad Girl’s Love Song (Ljubezenska pesem norega dekleta). Z njo je ustvaril intimni portret »briljantne in tragične literarne enigme« pred poroko s Tedom Hughesom – portret, ki temelji na Sylvijinih zgodnjih pesmih, pismih, dnevnikih in kratkih zgodbah. Odmevna biografija, ki je požela številna kritiška priznanja, postavlja življenje in pisanje mlade Sylvie v povsem nov, presenetljivo svež kontekst. Pred očaranimi bralskimi očmi razgrne zgodbo o dotlej neznani Sylvii; razkriva, da je, preden je srečala Teda, živela mnogoplastno, ustvarjalno, vznemirljivo življenje, polno ekstatičnih čustev sreče in padcev v temna brezna »strašljive in preganjajoče, brezimne bolečine«. Ko je bila stara komaj osem let, jo je pretresla smrt očeta, hodila je na zmenke z – dobesedno! – na stotine mladimi moškimi, bila neuradno zaročena, se v zgodnjih dvajsetih spopadla z duševnim zlomom, poskusom samomora in zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici – zaznamujoča osebna izkušnja, ki jo je kasneje popisala v avtofikcijskem romanu Stekleni zvon – ter napisala več kot dvesto pesmi, ki jih bodisi odlikuje nesporna literarna vrednost bodisi mladi avtorici v procesu mojstrenja peresa tlakujejo pot, ko hodi od trnja do zvezd. Toda Hughes, ki je po Sylvijini prezgodnji smrti nase pravzaprav prevzel odgovornost za njeno podobo v javnosti, je, kot poudari Andrew Wilson, »zavračal večino njenega proznega pisanja kot ‘odpadni proizvod lažnega jaza’«. Za resnično se izkaže biografova trditev, da je njegova odločitev, da bo v svet ponesel glas o pesničini kasnejši poeziji – poeziji, ki jo je napisala, potem ko se je pričelo njuno razmerje – kot najbriljantnejšem dosežku njene pisateljske in pesniške kariere, privedla do marginalizacije zgodnejšega dela. Po Hughesovem mnenju je bila poezija, ki jo je Sylvia Plath pisala proti koncu življenja, najpomembnejša; vse, kar je prišlo prej, je bilo le generalka pred predstavo. Zgodbe, pisma, dnevniški zapisi, pesmi – na stotine njih – niso bili nič drugega kot stranski proizvodi v procesu osebne metamorfoze: nekakšne levitve, tempirane osvoboditve visokoustvarjalnega duha iz stekleničke ob pisanju pesmi za zbirko Ariel. Podton je jasen: Plath naj ne bi obstajala kot pesnica pred stvarjenjem zrele poezije. Medtem ko jo je pisala, naj bi postala »neko izmišljeno, nesnovno, novostvarjeno bitje, ki se je izvilo iz divjega in obenem neskončno subtilnega ustvarjalnega zamaha – komajda še oseba ali ženska, zagotovo ne ‘še ena pesnica’, temveč ena izmed tistih nadnaravnih, hipnotičnih, dih jemajočih klasičnih junakinj« – tako v eseju, posvečenem poeziji Sylvie Plath, zapiše njen pesniški sodobnik Robert Lowell.
Če lahko Tedu Hughesu deloma pritrdimo v tem, da je bilo pisanje pred Arielom izraz Sylvijinih manj pomembnih in nepristnih jazov, je nekaj povsem drugega pristati na misel, da se je njeno zrelo pisanje začelo šele leta 1956. In vendar to leto Hughes v uvodu k Zbranim pesmim Sylvie Plath označi za čas, ko se Sylvijin pesniški izraz prične gibati proč od mladostne poezije, ki jo povezuje z zgodnejšimi leti. To je, kot zgovorno zapiše Andrew Wilson, tudi leto, v katerem se par sreča in zaljubi. Ted Hughes se je v vlogi urednika Zbranih pesmi odločil, da bo izbor petdesetih pesmi, napisanih pred letom 1956, omejil na manjši predelek čisto na koncu knjige – gesta, ki se zdi skorajda kot opravičilo ali naknadni premislek. Menil je, da bi Sylvia te pesmi zavrnila, če bi živela. Obenem pa v uvodu naniza razloge, zakaj se je odločil, da petdeseterico vendarle vključi v knjigo: v najboljšem primeru jih odlikuje lirični ton, ki se po kakovosti lahko primerja s pesmimi, napisanimi kasneje, obenem pa v obrisih razkrivajo »visokoenergetsko nabit preplet notranjih simbolov in podob«, iz katerih je vzšla zvezdna konstelacija pesničine sijajne poezije. Ko je tako uredniško zaokrožil Zbrane pesmi s petdesetimi pesmimi, za katere je menil, da so najboljši del juvenilie, je za morebitne navdušence, ki bi jih zanimalo še preostalo zgodnje ustvarjanje Sylvie Plath, vendarle dodal abecedni seznam sto petdesetih mladostnih pesmi, ki niso bile vključene v izbor. Problem je le v tem, da seznam še zdaleč ni popoln. Ena izmed manjkajočih pesmi je prav vilanela Ljubezenska pesem norega dekleta, ki jo je Sylvia v pismih, namenjenih domačim, predvsem materi Aurelii Plath (Letters Home), opisala kot eno svojih najljubših; pesem, ki jo je subverzivno brijoči piš prinesel tudi v pričujočo zbirko; pesem, ki ji je zaradi svoje lirične lepote dala naslov.
