Napisal je ljubezensko pismo, ga preganil, skril v stekleničko besed in vrgel v morje, ki je knjiga.
Ali bo doseglo ljubljeno A.?
Naslovničina duša ne stanuje več na nekdanjem naslovu.
Kaj bi z ljubezenskim pismom, ko je že vse odigrano, ko je sojenica Atropa že hlastno prerezala nit življenja?
Strtega srca se je ozrl po odgovoru, ki naj ga nakloni hladni slap padajoče zvezdnate svetlobe.
Vse nemo.
In vendar: mar jezik poezije neha obstajati, ko umre muza?
Le še obstal je. Obstal pod slapom padajočih zvezd ...
Sabo je obstal je pretresljiv, intimen sodobni roman, spisan v enem dahu, žalostinka v prelepem poetičnem slogu. Pripovedovalec se sooča s smrtjo ljubljene osebe in kakor Orfej Evridiki v podzemlje sledi svoji ljubezni v globine žalosti, osamljenosti in bolečine.
Roman je prejel nagrado Biljane Jovanović ter bil v ožjem izboru za nagrado NIN.
Trdo vezana, na otip žametna knjiga je do izida v začetku oktobra na voljo po prednaročniški ceni 15 zvezdnih tolarjev.
Prelistate jo tule
ODLOMEK
Vem, da ji je odleglo, da, prav tako mi je rekla, prav s temi besedami, odleglo mi je, ko sva se iz Budimpešte preselila v Firence. Vem, da je bil njen najljubši slikar, zaradi barv, Beato Angelico. Vem, da sem spoznal radost. Vem, da je bil obmorski bor (pino marittimo) njeno drevo, ob sončnih zahodih je hodila na vrt in jih opazovala, njihovo rdečo krošnjo v zahajajočem soncu. Vem, da mi je nekoč iz Bostona prinesla knjigi Praise in Time and Materials. Vem, da mi je rekla: Uničil si mi življenje. Jaz sem kriva, dopustila sem, da mi uničiš življenje. Potem pa: Oprosti, samo preveč te imam rada. Vem, da je na vsaka dva, tri mesece hodila v Muzej San Marco, trikrat na leto pa v Uffizi. To dolgujem sama sebi, tako je govorila. Vem, da sem jo potem vprašal: Zakaj pa nisi šla, zakaj ne greš zdaj, in da mi je odgovorila: Ne morem, ker te imam rada. Vem, da mi je z otožnostjo pripovedovala o svojih osamljenih sprehodih ali sprehodih v družbi, po dežju, snegu ali v sončnem vremenu, vzdolž Aleje do izvira Bosne in nazaj. Vem, da mi je samo površno omenjala svoje nekdanje moške, svoje zaljubljenosti. Vem, da nisem hotel vedeti več od tega in da mi je zato zdaj žal. (...) raziskovanje in na koncu je bila srečna, ker me je poslušala. Vem, da je na podlagi svojih pesmi posnela dva poetična videa in da je pričela snemati tudi tretjega, v katerem naj bi bili zabeleženi vrhovi cipres v vetru, ampak ga ni končala. Vem, da je bila pri vsem, kar je delala, do konca disciplinirana in po vojaško vztrajna. Govorila mi je, da ji je oče večkrat povedal, da mora vedno misliti na to, zakaj Nemci zmagujejo v nogometu, saj igrajo disciplinirano in vztrajno. Vem, da je prevajala Ginsberga, za svoje zadovoljstvo, kakor je govorila, saj je to absolutno svobodna poezija. Vem, da se je rada in z užitkom peljala z avtom, pri čemer ni bilo pomembno, ali po mestnih ulicah ali panonski ravnini ali toskanskih gozdovih. Vem, da se je hotela vrniti v Novi Sad, prej ali slej. Vem, da se je manj bala kot jaz, ali pa je znala svoj strah samo bolje zakamuflirati? Vem, da mi je rekla: Blagor tebi, ti boš živel. Vem, da sem bil ob pamet. Jaz, izdajalec. In aeternum. Vem, da mi je rekla: Ne pozabi me. Zdaj vem, da je vedela, da umira. Rekla mi je: Miki, jaz umiram. Trikrat. V agoniji. Vem, da sem bil ob pamet. Nemogoče, da je to resnica. Vem, da zdaj nisem prepričan, ali sem ji tedaj rekel, da jo ljubim. Pa kaj sem ji rekel? Kaj? Vem, da sem obupan. Na veke vekov. Jaz, izdajalec.
