Sanjajoča kolumna: Kirka, čarovnica iz ozvezdja ljubezni

31. januar 2021 3 min branja

Objavljeno v: Knjižne novosti, Andreja Udovč

"... in zdaj sem tu." Tako izzvenijo stavki sanjskega zimskega leposlovnega vrhunca, moderne romanizirane različice grškega mita o veliki antični čarovnici Kirki. Kot da v njih odzvanja tudi naša resničnost: ne gre si več zastirati oči, zdaj smo tu. Nekako smo se znašli na točki, ko pogled skozi zimsko okno odkrije svet kot iz distopičnega romana, še snežinke, ki pokrajini nadenejo novo preobleko, tega ne morejo povsem spremeniti. V obdobju skvarjenega, če že ne čisto skvarjenega, pa vsaj ustavljenega časa smo, morda pa je res tudi, da svetovni čas kakor v Orwellovem romanu 1984 kaže trinajstico – število, v katerega je vpisan tudi prelom s starim, nujnost izmojstritve. Knjiga Andreja Detele Cesar je nag! jasno sporoča: Današnjega sveta ne moremo razumeti s starimi vzorci. In kadar bije trinajsta, je morda najbolje, vsaj za hip ali še raje dva, domišljiji pripeti Ikarjeva krila in se dvigniti nad prozaičnost vsakdana, da bi zmogli na svet pogledati povsem drugače. Kirka, po mednarodni uspešnici Ahilova pesem naslednja vrhunska literarna stvaritev Madeline Miller, bralski horizont odpira prav tej možnosti. Če smo se znašli v obdobju otoka, pa čeprav, kot poje pesem, nihče ni otok, se je nekoč, bilo je v romanu, tam znašla tudi Kirka. Toda ni obtičala tam, kamor jo je treščila strela najmogočnejšega od Olimpijcev, iz otoka je ustvarila nekaj tako presenetljivega, kot je zgodba, s tem pa spremenila svojo lastno usodo ... Kirka je knjiga, ki da misliti. Če je Kirkina čarovnija imela moč spreminjanja živih bitij in otoka, na katerega jo je pripeljala usoda pregnanke in iskalke, predvsem pa moč spreminjanja sebe in svoje lastne narave – ali ni prav letošnja zima, zima mirovanja, čas, da izostrimo pogled nase in na svet in ozavestimo radikalne spremembe, ki jih razgrinja 21. stoletje? Vse bolj, a najbrž še premalo, se pričenjamo zavedati, da so spremembe nujne, če hočemo ne le preživeti, temveč, kar je mnogo bolj bistveno, živeti. In čeprav je res, da "svaki čovjek sanja i ljubi putovanja", kot so prepevali Buldožeri, je včasih treba znati obmirovati, da bi lahko sanjajoč zgradili most med Zemljo in Mlečno cesto. Tudi danes se najlepša poteza grških bogov se zdi prav njihova človeškost. Kajti ko se nebeščani z Olimpa z božanskim korakom spustijo proti Zemlji, takrat tudi človeške stopinje v prsti pričnejo odtiskovati božanski odtis. In Kirka … Kirka je navdušujoča, neukročena junakinja iz tistega ozvezdja, ki tehtnico med svetom bogov in svetom ljudi za vse večne čase nagiba na stran nesmrtne ljubezni. Ob branju zavest potuje hitreje od svetlobe. Morda prav branje Kirke izsanja most kakor še nikoli prej do ozvezdja Mlečne ceste, kjer pripeti v zvezdni mozaik bivajo starogrški bogovi in boginje, junaki in junakinje. In odprtemu duhu še enkrat na nov način pove prastaro zgodbo mita: kakšna neslutena moč, ko se ena v drugo spiralno pretakata človeškost in božanskost. Andreja Udovč, urednica