Konj, divji še toliko bolj, je iskra, neulovljivost, instinkt, upor proti uzdi. In vse od takrat, ko se je iz teme časov prvič zaiskrilo, žival, s katero človek dobi polet. Pri starih Grkih, morda prav v zahvalo za to, je konj tisti, ki dobi krila in s krili nove ime. Iz trupa gorgone, ki jo ubije Perzej, skoči Pegaz – ime, ki v grščini pomeni izvir, vir, in kot prišepne Heziod, je izvor tega poimenovanja povezan s Pegazovim stikom z vodo: kjerkoli je krilati konj s kopitom udaril ob tla, se je iz zemeljskih globin v curku vzpela voda in nastal je svež izvir. Konj človeka spremlja vse od zastrte davnine časov, in ni si moč predstavljati junakov zgodovine brez konja: Aleksandra Velikega brez njegovega bojnega konja Bukefala, ki je sina Vzhoda in Zahoda spremljal na vseh osvajalskih pohodih, dokler ga ni pokosila smrt med neko bitko v današnjem Pakistanu in je na prav tistem kraju veliki osvajalec v konjevo čast zgradil mesto Bukefala, ki se danes imenuje Jhelum. Cervantesov don Kihot – kaj bi bil brez svojega mršavega, neskočno potrpežljivega spremljevalca Rosinanta; samo pomislimo, kolikokrat Cervantes v Veleumnem plemiču Don Kihotu iz Manče dogajanje spodbode s stavkom Don Kihot je  spodbodel Rosinanta in ... že se zgodi naslednja velikopotezna donkihotijada, duhovita, neskončno ganljiva. Veliki osvoboditelj Južne Amerike Simón Bolívar je jezdil žrebca po imenu Palomo, Cid iz kastiljske epike je imel Babieco, slovenski Martin Krpan se ne bi nikoli lotil tihotapljenja soli dunajski oblasti navkljub brez svoje kobilice. Prav tako ne more mimo konja, tistega, ki je tovariš preprostemu vojaku, eden najbolj znamenitih kronistov iz časa odkrivanja Amerike, Španec Bernal Díaz del Castillo, ki ga mehiški pisatelj Carlos Fuentes imenuje za prvega romanopisca Latinske Amerike. V svojem pisanju z obžalovanjem spominja uničenja, ki so ga puščale za sabo španske topovske krogle, ter prahu in pepela, v katera se je sesuval odkriti paradiž.Díaz del Castillo je otrok svojega časa je in ne more mimo tega, da ne bi častil in občudoval dejanj zavojevalca Hernána Cortésa, vendar pa žaromete zgodovine usmerja predvsem na »navadnega vojaka, njegovega konja, vojaško opremo, bitke ter v njih zadobljene rane in poškodbe«, in pri tem je jasno čutiti njegovo obžalovanje izgubljenih življenj, človeških in živalskih, ki živijo v njegovem spominu. Ko beleži sezname bitk in izgubljenih živali, živali, se ustavi prav pri konjih, čuti, da je njegova dolžnost "popisati vse konje in kobile, ki so izginili" v žrelu zgodovine.

V Srednjem veku in renesansi konj še naprej predstavlja modrost in slavo,  nato ga v 19. romantika povzdigne v simbol poezije in vir inspiracije, ki ne presahne niti v 20. stoletju. Iskra izpod konjskih kopit v 20. stoletju nagovarja pesnico Sylvio Plath, ki se svoje ježe v času študija na univerzi v Cambridgeu na konju Samu spominja v eni svojih pesmi: Whiteness being what I remember / About Sam: whiteness and the great run / He gave me. Ivana Orleanska bi brez tega, da se je vzpela v konjsko sedlo – in brez občutka poklicanosti, naturellement – ostala le preprosto dekle s francoskega podeželje, hommage tej notranji odločitvi so številne slavne umetniške upodobitve, ki jo pogosto slikajo kot mlado dekle z oklepom na konju, z ostrim mečem in vihrajočo zastavo v rokah. In ena najslavnejših rdečelask v zgodivini, Pika Nogavička, konja Alfreda lahkotno dvigne v zrak z eno roko in tako vsemu svetu pokaže, da punce zmorejo. Vinetoujevi, Old Shatterhandovi in Nšo-čini indijanski konji pri Karlu Mayu, andaluzijski toplokrvneži, manjši, plečati, a bujno grivasti islandski poniji, plemeniti kot dežela, v kateri so rasli, oslički, ki s svojim riganjem spominjajo na to, da ima vsako bitje pravico do tega, da poje, če si tega želi, ciganski konji, ki letijo v nebo ... seznam čudovitosti konj gre v neskončnost. In nenazadnje je konj prav tako kot lipa tudi simbol slovenstva, ob belem lipicancu, ki teče preko kraških planot, nam vsem zaigra srce.

Meditativne prakse šepetajo nasvete, da je potrebno obstajati v sedanjosti, vrnimo se k tu in zdaj. Letošnji sanjski festival pričenjamo z nečim iskrim, čisto edinstvenim. Iskali bomo sozvočje z divjimi konji. Na Forumu Sanje, ki bo tokrat v gibanju, bomo v družbi s šepetalcem konjem Borisom Magdalencem.

Na tej točki pride na misel še en pojem iz starogrške dediščine v kontekstu konj – pojem, ki iz zgodovinskega dogodka prerasel v vsesplošno rabo. Trojanski konj. Niti sodobnost ni brez njih. Trojanski konji se v obliki vedno novih metamorfoz danes znova tihotapijo med nas v obliki najrazličnejših poskusov oblastniškega nadzora, trgovanja s podatki, spreminjanja ljudi v transhumanse, in zdi se, da je novodobne trojanske konje precej težje razkrinkati kot tistega, ki je nekdaj odločilno prispeval k padcu Troje. Da bi to zmogli, da bi ostali blizu naravi, je potrebno prevzeti odgovornost in našpičiti svoj instinkt kot divja žival.