Naj kraljujejo Neroni, človek spoznava, da so Neroni.
Drage bralke in bralci,
četudi ne mine teden, ko pri nas ne izide nova knjiga, in skoraj ne mine dan, ko Sanje TV ni obogatena z novim video prispevkom, nam ob vsem kar se godi po svetu – ob vsem, kar počno parlamenti takoimenovanih evropskih držav, ob tem, da cvet »odraslih« uči in pošilja mlade ljudi, da sovražijo in streljajo druge mlade ljudi, po novem neovirano in v skladu s »pravili novega svetovnega reda« celo otroke, ženske, kakor to počenja imperialistična zahodna vojska, ob vsem kar govore (in ne govore) takoimenovana javna glasila, ki so se počasi in vztrajno spremenila v zasebna hujskaška trobila ... se nam besede zatikajo v grlu. In zdi se, da »novi svetovni družbeni red« pričakuje, da tam tudi ostanejo.
Sprašujemo se:
Kako naj sredi apokaliptičnega rušenja temeljev človečnosti, humanizma in kulture pripovedujemo o lepih in pomembnih knjigah?
Kako naj toleriramo vladajoči diskurz nasilne sprenevedavščine in vojnega hujskaštva, s kakršnima nam žugajo ljudje, ki se razglašajo za cvet resigniranega človeštva, za politike, za borce za pravičnost in demokracijo, za strokovnjake, za razsvetljene akademike, za novinarje?
Naj se obnašamo, kakor da je vse, kar se godi, normalno in neizogibno prav?
To, kar se godi, je v živem nasprotju s knjigo in njenim poslanstvom.
Je tudi v neposredni opreki z vsem, za kar so se borili naši častitljivi predniki.
Sanje pač nismo iz tistega mlačnega testa, da bi molčali in se sprenevedali, češ, plavajmo s tokom, bo kar bo, saj bo šlo vse to mimo tudi brez nas. Pač pa nam zaveza knjigi in njenemu poslanstvu nalaga, da v tem času posebej neustrašno, pogumno, razumno in jasno mislimo in spregovarjamo.
Zase in za vse – za sanje, v katere smo zaupali, ko smo se zaljubljali v knjige, zaupajoč in verujoč, da z njimi izboljšujemo in lepšamo svet in z razumevanjem in sočutjem lajšamo bolečine sebi in drugim.
Sanje smo, navkljub izjemni knjižni in festivalski produkciji ter priljubljenemu projektu bralne kulture Noč knjige založba, ki je v javnem prostoru zaznamovana kot nezaželena, intervjuji z našimi uredniki so že leta pod embargom, na novinarske konference novinarjev več ni, v zasebnih stikih pa se nam kolegi novinarji »off the record« opravičujejo, ker jim uredniki ne dovolijo niti izjave urednika ob izidu nove pomembne knjige, kaj šele, da bi odobrili intervju. Vladajoči diskurz, ki mu vladajo super tehnologije v krempljih interesov in seveda vseskozi prisoten fejk-njus, v svetu pol-resnic in pol-laži, je namreč samo-po-sebi-umevno, da se založbo, ki ne objema prevladujoče narative in diskurza trenutnega gospostva, odpravi s polslišno izjavico urednika svojemu pod-rejenemu: »Sanje? Pozabi. Odpade.«
Da, Sanje danes niso dovoljene.
Toda: Naj kraljuje sila nad onemoglostjo, človek spoznava.
Zamerili smo se oblastem s svojim vztrajanjem pri načelih poštenosti, transparentnosti, etike. Za začetek recimo pred 18 leti z organizacijo odmevne peticije proti davku na knjigo, ki je šla v nos takratni vladi – in nam je zato na vrat obesila vse mogoče inšpekcije, TV oddajo 8. dan, posvečeno obravnavi akcije za ničelno stopnjo davka na knjigo, pa je »politično korektna pamet« poslala v bunker (oddaja nikoli ni bila objavljena, njeni avtorici pa niso podaljšali pogodbe o zaposlitvi).
Zamera se je zaostrila z objavo trilogije V imenu države, v kateri je bilo neizpodbitno (na podlagi več kot 15.000 pridobljenih dokumentov) razkrit rop slovenskega ljudstva, in sicer z razprodajo orožja teoritorialne obrambe na črnem trgu, pa z moralno sprevrženo visoko donosno preprodajo orožja vpletenim v vojaške spopade v Jugoslaviji.
Bil je 18. junij leta 2011, ko smo v Kinu Šiška, pred množico več kot 100 novinarjev, pred številnimi kamerami (med katerimi nista manjkali TVS in POP TV) v izjemno razgretem, celo dramatičnem vzdušju in z odlično mednarodno zasedbo preiskovalnih novinarjev (na kateri ni manjkala niti ugledna Florence Hartmann) predstavili prvo knjigo trilogije – ki je razkrila zločinsko delovanje politične »elite« »slovenske pomladi«. Zvečer v gledanih terminih niti besedice o knjigi. Istega dne je nekdo vlomil v založbo in nam odnesel dragocen festivalski mikrofon, na katerega so peli Tomaž Pengov, Tomaž Domicelj, Uršula Ramoveš in mnogi drugi. Kakšna simbolika: odnesli so nam mikrofon.
Trilogija je prejela mednarodna priznanja in še danes velja za največjo preiskavo korupcije na področju prodaje orožja v povojni Evropi. Toda obenem s priznanji je založba Sanje še istega leta prejela tudi odpovedi pogodb velikih zasebnih in tudi državnih trgovcev: Leclerc, Mercator, Petrol, Big Bang, Spar ... so, posebno po izjemno odmevnem izidu knjige Dvignite se! soavtorja Deklaracije o človekovih pravicah Stephana Hessela sprva nerazumno odlašali z naročili knjg založbe Sanje, nazadnje pa še v istem letu pa povsem odpovedali sodelovanje Sanjam.
Toda ne le zasebne korporacije, tudi »država« je spremenila odnos do nas: dolgoletno sodelovanje z ministrstvi je usahnilo, zdelo se je, da visi meč nad roko slehernega uradnika, ki bi si drznil podpisati naročilnico za nakup knjige založbe Sanje. Da bi meč bil bolj grozeč, so skrbela trobila radikalnih militatnih »političnih partij«, ki so ljudstvo nenehoma podučevala »kdo in kaj so v resnici sanje« in kateri »škrati iz murgl« stojijo za njimi. (+ Ko smo že pri: komunizmu)
Če povzamemo: namesto da bi na na sodiščih na zatožne klopi sedla »elita slovenske politike« – in pa strici iz ozadja iz svete in nedotakljive tujine, ki so zlikovce ne le varovali in nadzirali, temveč zelo verjetno tudi vodili in usmerjali njihove nizkotne rabote – je, nasprotno, za neprimerno in nekorektno, takorekoč sovražnico države obveljala – založba Sanje. tako nastaja Krasni nori svet.
In veliko tega se je godilo v procesu »nove normalnosti«, kjer se je brez soglasja slovenskega ljudstva izvajala obstrukcija slovenske ustave in plebiscita, spreminjanje družbenega in ekonomskega reda iz socialno družbeno odgovorne usmerjenosti, v takoimenovani »neoliberalizem«, po katerem je treba ljudstvom za vsako ceno pobrati vse – uspešna podjeta, naravne vire, dostojanstvo, ponos, in čast –, vse, v zameno za večni nepoplačljiv dolg, večno skrb in tesnobo. Namesto demokracije: denar. Namesto človečnosti: denar. Človeku ni treba več niti razmišljati – te odgovornosti ga odvzeuje denar. On misli in ureja zanje. Ljudje so denar. Sicer nepristen in globoko zadolžen: a vendarle: denar.
Vse skupaj se je še stopnjevalo z našim vztrajanjem pri objavljanju ključnih dokumentarnih del, denimo avtobiografij najvidnejših borcev za človekove pravice: Martina Luthra King ml., Nelsona Mandele, Che Guevare, avtobiografijo Juliana Assangea, z deli najvidnejšega borca za človekove pravice Amerike Eduarda Galeana, nadalje z objavo knjig, ki so dokumentirano razkrivale zločinsko naravo zahodnega imperializma, denimo sprevrženega sprenevedanja Mednaronega haškega sodišča za zločine v Jugoslaviji (knjiga Mir in kazen Florence Hartmann), pa knjige, ki so razkrivale resnično, nepoznano zgodovino neprekinjenega zločinstva zahodnih imperialističnih sil: knjigi Svena Lindqvista Terra Nullius (genocid nad avstralskimi staroselci) in Iztrebite vse divjake (genocid nad Afričani), knjiga Margrit Kennedy Zavzemimo denar, ki razkriva stvarno naravo obstoječega monetarnega sistema, ki temelji na načelih, ki so nasprotna matematiki in osnovam načelom logike in zato ne more obstajati brez vojn, ropanja, nasilništva, prevarantstva. Vse naštete so knjige, ki jih največje »socialno omrežje« na svetu seveda ne dovoli promovirati.
Knjiga Patriotism for Sale je padla v popolno blokado, tokrat ne le s strani medijev, pač pa tudi samega avtorja: starim službam, ki so mojstrice intrig, gre čestitati za njihovo delo, kako nevtralizirati iskrenje upora in zavedanja v neki Sloveniji, ki seveda lahko postane karkoli drugega, zadnja prostitutka, nikakor pa ne »samostojna« in »neodvisna«, za kar se je tako smelo razglašala ob nastanku.
Tako je bilo vprašanje časa, kdaj se bodo zadeve zaostrile, kdaj bo ZLO, ki ni odgovarjalo za svoje zločine, naredilo naslednji korak v kršitvi temeljnih načel pravičnosti. Zgodilo se je z letom 2020, s takoimenovano pandemijo, ki je prinesla globalno zlorabo in poskus ukinitve temeljnih človekovih pravic, še prej pa kršenje osnov razuma in posmeh pravu. Sanje smo si takrat dovolili dvigniti pogled in usmeriti misel tja, kjer to nekako ni bilo dovoljeno: objavljali smo besedila, ki so dokumentrirano, skozi tehtne premisleke razkrivala nesprejemljivo dogmatičnost kovid diskurza in politike, ki ga je vsilila. Natisnili smo dve knjigi dotlej najbolj cenjenega in priljubljenega ustavnika v Sloveniji, profesorja dr. Andraža Terška (o teh dveh pomembnih knjigah v »demokratični RS« ni bilo izrečenega ne bev ne mev, Andraž pa je za »nagrado« izgubil profesuro na univerzi), sledile so knjiga Pandemija kot politika dotlej morda najvišje cenjenega evropskega filozofa Giorgia Agambena, Pisma iz distopije, premišljevanja odvetnika Domna Gorenška, pa knjigo nekdaj najiuglednejšega britanskega zdravnika dr. Vernona Colemana, pa knjiga "Znanost" kot zabloda Petra Wilberga. Nadaljevali smo s knjigo Premagovanje kovid teme, ki sta jo napisala dva zdravnika, ki sta z zasmehovanimi in celo nedovoljenimi zdravili (kot sta, med drugim, ivermektin in hidroklorikin) pozdravila prek 20.000 bolnikov, ne da bi izgubila enega samega. Natisnili smo obsežno študijo »pandemije« in takrat sprejetih ukrepov Ta krasni nori svet, ki jo je napisal pater Karel Gržan, izjemno delo Psihologija totalitarizma enega najuglednejših kliničnih psihologov na svetu, profesorja Mattiasa Desmeta in Novo sveto vojno Tomaža Mastnaka, ki razkriva v zahodni javnosti povsem neznana ozadnja vojne v Palestini in Ukrajini in nas med drugim seznani s tem, da Vatikan Svete vojne vse do današnjega dne ni preklical.
Tokrat nas niso ignorirale le slovenske vladne in medijske agenture, pač pa so aktivno vpletle korporacije, ki imajo v lasti in upravljanju takoimenovana socialna omrežja: Google, Knjiga obrazov, Instagram, Twitter, Youtube ... Začeli so nam sistemsko zniževati domet naših objav, več objav pa so nam preprosto izbrisali (o enem tovrstnih dogodkov tukaj), češ da so v nasprotju z njihovim družbenim redom. Če so nam še pred petimi leti prepovedovali oglaševanje knjige Juliana Assangea, pa nam danes prepovedujejo tudi promocijo pesmi Predsednik ZDA Janija Kovačiča ali pa Deklic Annet Schaap ... Cenzura je šla celo tako daleč, da nam Knjiga obrazov zadnje mesece sistemsko briše vse objave ki kažejo na povezavo na sanje.tv. Ta se jim je še posebno trn v peti, saj vsebuje nekaj odličnih dokumentarcev, ki odpirajo povsem drugačen pogled na stvarna dogajanja od narative, ki se nam jo sugerira kot edino pravo, edino »znanstveno«, edino sprejemljivo! Tako je bilo denimo onemogočeno deljenje tistega videa, v katerem profesorji najuglednejših svetovnih univerz osvetlijo zadevo »Podnebne spremembe«.
Kako naprej?
Na tem mestu prikličem misel našega sina in duha – Srečka Kosovela:
Človek spoznava.
Naj kraljujejo Neroni, človek spoznava, da so Neroni.
Naj kraljuje sila nad onemoglostjo, človek spoznava.
Zdaj šele ve, kaj potrebuje.
In tako se sestavljanka počasi sestavlja:
iste sile in ista ideologija, ki je »osamosvajala« Slovenijo tako, da je okradla slovensko ljudstvo časti in premoženja;
iste sile, ki so vodila umazane trgovine z orožjem in desetletja pisale »zakone« in »pravilnike«;
iste sile danes onemogočajo vsako svobodno razmišljanje, vsako kritiko establišmenta, njegove »znanosti«, »tehnologije«, posebej še pa kritiko njihovih namer.
Z eno roko so uničili in opustošili slovensko medijsko krajino, se pravi okupirali javni prostor, obenem pa prek korporacij in »naprednih« tehnologij uvedli nezaslišan nadzor nad informacijami, nad svobodo izražanja, in uyvedli cenzuro brez primere v pisani zgodovini.
Sile neoliberalizma, njihov razvoj, njihov govor in njegove cilje je podrobno analiziral dr. Tomaž Mastnak v knjigi Črna internacionala, ki je izšla v dveh zvezkih pri CF. Sklepna misel knjige pravi:
»Če jih spregledamo (okrutne boje za moč, ki so »ekonomska dejanskost«; op. ur.) ostanemo politično nemočni, ujeti v obzorje in meje politike, ki omogoča, da je biznis vse bolj zločin in zločin biznis. Kako se bo končala stoletna vojna proti demokraciji, še ni odločeno.«
Črna internacionala deluje izjemno organizirano in jasno predstavlja nadaljevanje razrednega boja, v katerem se je vladajoči razred velekapitala združil z javnimi oblastmi in si jih podredil (prosto po Benitu Mussoliniju: zlitje moči korporacij in oblasti je definicija fašizma). Tako združene fašistične sile so prevzele oblast in postavljanje pravil. Samo-poklicane so, da določajo zgodovino. Da to lahko dosežejo, morajo sistemsko razizobraziti ljudstva, jim odzveti podlage identitete in vsake neodvisne razumske presoje, jih dezinformirati, brisati njihov osebni in zgodovinski spomin, obenem pa vzpostavljati avtoriteto režima kapitala, ki jo je treba brezprizivno in brezpogojno upoštevati brez razmišljanja. Cilj Črne internacionale je masa ljudi, ki ni več sposobna objektivno presojati in se odločati, še manj pa se organizirati v organizacijske oblike, ki lahko konkurirajo podtaknjenemu »redu«, ki se razglaša za izključni red sveta.
Nekje tu smo.
Ko je (taista) Črna internacionala leta 1941 potrkala na vrata Slovencev, smo se združili v največji oboroženi odpor v slovenski zgodovini.
Le izdajalci, omahljivci in preračunljivci so pokleknili in se zaprisegli Črni internacinali. Največkrat zato, ker niso premogli poguma, da bi samostojno razmišljali in čutili – Cerkev in kapital sta jih prehitela. Največkrat zato, ker: »Nemci in Italijani imajo denar in sodobno orožje, vi, partizani, pa nimate ne enega ne drugega.« (Hinko Bratož Oki: Dnevnik partizana).
Kako bomo ravnali zdaj, v tretji veliki vojni, ki je, kar je vse bolj na dlani, vojna Črne internacionale zoper vse nas, zoper ne le demokracije in svobodo ljudstev, ne le zoper Slovence, temveč zoper človeka in človečnost vobče.
To je vojna proti kozmičnim principom, kajti najvišji principi koreninijo v ethosu človeka. Ko jih poškoduješ, ubiješ človeka.
Črna internacionala se tega dobro zaveda, zato počne vse, da ljudem odreže, priskuti, uniči izvorne korenine.
In pri svoji raboti ne pozna več nobenih etičnih in moralnih ovir, saj sta etika in morala v njenem credu zgolj orodji marketinga za dosego svojih ciljev.
Kar ima v rokah je prah, je nihil, je prazna ničevost, sposobna vsake najhujše in najnižje podlosti.
Na nas je, da si ne dovolimo odvzeti lastnega spomina, pameti, srčnosti, iskre veselja do življenja.
Pri spraševanju o tem, kako preseči dano situacijo, ki ni dobra, vas prepuščam valovom premislekov našega čudovitega sina in duha, Srečka Kosovela:
*
Ogenj smo, ki mora izgoreti, izžareti v to temo,
da jo razsvetli.
A ogenj ni materija, ampak poslanstvo.
Zato se ne bojimo prav nič smrti,
smrt je naše poslanstvo,
smrt gnilemu, strašnemu življenju.
Zato je naše poslanstvo – poslanstvo prisotnosti.
*
Silni so oni, ki ne poznajo lastne koristi
in so jim srca odprta kot smehljajoči travniki.
Silni so oni, ki se ne uklonijo, ki se ne zlomijo.
In ti premagajo svet in ne umrejo.
*
Kulturna avtonomija ni nikak privilegij ali milost, marveč dolžnost, ki jo mora država upoštevati, če noče, da postane njena oblika čimbolj razvoju nasprotna.
Razvoju nasprotne oblike se namreč zrušijo.
*
Delam z rokami, z razumom, zato da živim, zato da dobim hrano. In dokler ni tiste idealne uredbe države, ki bi človeku a priori nudila kulturno življenje, ne v povračilo za njegovo materialno delo (davki), marveč kot cilj človeku, kot država, osnovana na človečanskem principu.
A dokler tega ni, ima kulturno delo oni smisel: dvigati človeštvo, izpopolnjevati nikoli popolno razvojno stopnjo človeka v harmonijo duše.
*
To je pravi smisel.
In še nekaj: življenje duše.
Iz duše pa, ki je središče vseh etičnih čustev, prihaja vse ravnanje človeka.
In zato je potrebno: kulturno delo.
Ne civilizacija ne izobrazba,
pravi smisel je v kulturi srca.
*
Posebna lastnost globokih in lepih duš je,
da pokažejo svoje življenje,
da pokažejo edino pot,
ki jo mora hoditi duša: k Lepoti.
*
Šele v mogočni falangi vseh zatiranih
je naša rešitev. Kajti le tisti, ki so zatirani,
lahko čutijo in ustvarijo novo pravico,
nov svet, zgrajen za človeka.
*
Kajti še nobena doba si ni nadela tako velike naloge kakor današnja doba.
Za velikimi političnimi in socialnimi boji
stoji nova bodočnost vsemu človeštvu:
Nova ureditev družbe.
*
In kakor se izobliči kristal šele pod pritiskom gora in težkih gorskih skladov, tako vstane ideja, čista in mogočna, šele pod tesno težečo atmosfero razmer in tako dobi svojo življenjsko silo in potrdilo šele s trpljenjem.
*
Človek je poslanec celote.
Kar čuti, da mora napraviti,
mora napraviti za celoto.
*
Kakor mora pri rojstvu trpeti ves organizem matere, tako mora pri rojstvu ideje trpeti vse človeštvo.
*
Naš ideal je evropski človek,
različen po svojih obrazih,
a samo eden v svojem velikem stremljenju:
ljubiti vse ljudi in v tej ljubezni delati.
*
Duh ne sme nikoli hlapčevati, mi mu moramo služiti in samo on je naš poveljnik.
Rojeni smo, da nosimo bakle Duha,
da se okoli njega zbiramo, da poizkušamo zbrati okoli njega blodeče človeštvo.
Naša naloga in naša dolžnost je,
da prižgemo neugasljivo luč in da se usmerimo po večno mirujoči tečajnici.
*
V meni je čas, ko bo človek človeku: človek. V meni je čas, ko bo narod narodu: narod.
*
Samo Človek, ki bo globoko izoblikoval svojo dušo, le tak človek bo lahko človek bodočnosti, pošten, pravičen, etičen, ker je tudi vsa etika
le odsev lepote duše.
Le tak človek bo lahko globoko Slovenec, Jugoslovan, Slovan in Človek.
*
Svojo zemljo moramo dvigniti v višino svetovnih zemlja, v širjavo človeških pravic, v globino etičnih problemov.
To je za nas kulturno poslanstvo slovenstva.
