Brezplačna dostava nad 35 €

Sara Zupan: Dnevnik nore skulirane sladostrastnice

Sara Zupan: Dnevnik nore skulirane sladostrastnice

08. marec 2024 5 min branja

Že literarnozgodovinska recepcija prvega slovenskega dnevniškega romana Luize Pesjak z naslovom Beatin dnevnik (1887) avtorici sicer priznava prvenstvo in vnos novega literarnega žanra v slovenski kulturni prostor, vendar delo v isti sapi trivializira in zavrne kot žanr ženskega romana.[1] Romana Sare Zupan Dnevnik nore skulirane sladostrastnice ne gre tako zlahka odpraviti. Dnevniška forma tavtološko sicer implicira upovedovanje lastnega življenja in dnevnik je (sploh če ga piše ženska) pogosto zelo stereotipno in redukcionistično povezan z deklištvom, dobo odraščanja, ko je notranji svet izrazito poudarjen, postaja bogatejši, razmišljanja so globlja in vsak doživljaj ter zunanji dražljaj se zdita izjemnega pomena. Pogosto je tudi družbeno razumevanje dnevnika (s tem pa dnevniškega romana kot žanra), da gre za nepomembna, čeprav stilizirana izražanja čustvenih stanj.

A kot že njena predhodnica, katere junakinja Beata pisanje dnevnika razume, kot da se mora »olajšati z besedo«,[2] tudi Sara Zupan svoji Živi pod pero položi naslednje besede: »Ventil za praznjenje – to je zame pisanje. Kanal za izločanje odvečne kisline iz možganov. (Da se ne skisajo povsem). Odtok, skozi katerega izplakujem bolečino, jok in stok (in škripanje z zobmi) in vso negativnost. Lačnim kruha, žejnim vode, nagim obleke – meni svinčnik in papir!«[3] Dnevnik prevzame psihološko funkcijo, saj postane navidezni sogovornik, hkrati pa mnogo več: dejanski Nekdo, ki mu pripovedovalka Živa lahko zaupa, se mu izpove, s pomočjo katerega lahko predela svoje dvome, strahove, želje, hrepenenja. Brez obsodb in komentarjev sprejme vse njene negotovosti, sprejme njen notranji svet, ki je za vse druge neviden in neslišen. Avtorica spretno navigira med dokumentiranjem spominov, toka zavesti, sanj, astrologije, sanjarij, dejanskih pogovorov in interakcij z drugimi osebami in vedno rastočim bralnim seznamom literature, katere izbor odseva notranji, ponekod pa tudi zunanji svet glavne junakinje Žive (na primer branje knjige Modrost rojevanja med nosečnostjo).

Tistim, ki delijo pomisleke o dnevniških romanih kot o trivialni literaturi, ki izpoveduje, spoveduje in deli že skoraj preveč, da bi še bila umeščena v zveličavni literarni kanon, Živa v svoji neposredni in neopravičujoči maniri odgovarja: »Seveda bi si marsikdo, ki bi bral te moje blodnje, lahko mislil, da pretiravam. Prvič: ne briga me, kaj si kdorkoli misli o meni. In drugič: važno je, da jaz vem, da je to, o čemer govorim, resnica. Pišem vedno v prvi vrsti zaradi sebe, ker je to zame neke vrste terapija. Izpihujem svojo dušo na papir, kot temu rada rečem. Na ta način vržem iz sebe tisto, kar me zastruplja od znotraj, in ko je zadeva enkrat zunaj, jo razčlenim, seciram, razmrcvarim, razsekam na drobne kosce. Jo ubijem. In tako se očistim. Do nadaljnjega.«[4] (str. 164)

Ko Živa začne obračati fokus od svoje velike neuslišane ljubezni Vlada in svojo pozornost preusmerjati k drugemu, Aljoši, ki je bistveno odločnejši in jasnejši v svojih namenih, se tudi njena pripoved začne spreminjati. Osvobajati se začne dvomov in negotovosti, počasi pripravlja prostor za aktivnega sogovornika, ki bo prisoten, ob katerem bo vedela, pri čem je, na katerega se lahko zanese. Kljub nekaterim zunanjim okoliščinam, ki jih morata premagati, Živino pripovedovanje postane samozavestnejše, zanesljivejše, kar se odraža tudi v njenem zunanjem svetu. Tudi sama prizna, da je prihod Aljoše v njeno življenje povzročil, da je njena samozavest začela strmo naraščati. Trudi se biti odprta za navezovanje stikov. Njen zunanji svet postaja tako bogat in pisan kot njen notranji svet, dokler na neki točki ne zapiše: »Zadnje čase sploh ne najdem več časa za pisanje – ali pa bi morala raje reči, da ne čutim več potrebe po pisanju? Nič več mi ni treba analizirati, nobenih dejanj, besed, pogledov mi ni treba več z mikroskopsko natančnostjo secirati, ker je vse tako jasno. Ljubezen je ali pa je ni. Mogoče pa je tisto res. Da so vsi veliki pisatelji napisali svoje največje mojstrovine takrat, ko so bili nesrečni. Največji navdih v svetovni zgodovini literature je bila nesrečna ljubezen. Ko človek najde, kar je iskal, ko je srečen – ne rabi več pisanja? Ne rabi več literature, ne potrebuje več umetnosti? Ko najde tisto, kar je iskal, se lahko umiri in začne živeti v trenutku. Srečen je tukaj in zdaj. Nihče, ki je bil srečen tukaj in zdaj, ni napisal pomembnega literarnega dela.«[5]

Lahko bi razpravljali o tem, kaj je bilo prej, kura ali jajce – je njen notranji svet prek pisanja začel pronicati v zunanjega in jo postopoma (prek razčlenjevanja, seciranja, mrcvarjenja, razsekavanja) pripravljal na to, da se razvije, da se ozre prek okvirov neuslišane ljubezni in življenja v limbu prijateljstva z Vladom ter odpre novim možnostim, ali pa je prihod Aljoše v njeno življenje tisti dregljaj, ki je predramil njeno izrazito ponotranjeno doživljanje sveta okoli sebe in jo obrnil navzven v življenje?

Kot se nam razkrije v zadnjem delu romana, Usoda, Vesolje ali Intuicija že vedo, kaj počnejo, ko se vpletajo, ko spletajo in razpletajo naše življenjske zgodbe. Ne glede na to, kako trmasti smo včasih v lastnih vztrajanjih, morda takrat, ko se nam stvari ne izidejo po naših željah, na nas pazi Angel varuh – ali pa včasih potrebujemo le nekoga, ki je naš razorožitelj. Kot pravi Aljoša: »Objem in poljub, tvoj prijatelj Aljoša (Angel varuh), draga moja 'razorožiteljica' …«[6]

Manca Noč Oletič

 

[1] Prim. Urška Perenič, Beatin dnevnik Luize Pesjak: medialni vidiki, 2021

[2] Prim. Urška Perenič, Beatin dnevnik Luize Pesjak: medialni vidiki, 2021

[3] Sara Zupan, Dnevnik nore skulirane sladostrastnice, str. 160

[4] Sara Zupan, Dnevnik nore skulirane sladostrastnice, str. 164

[5] Sara Zupan, Dnevnik nore skulirane sladostrastnice, str. 189

[6] Sara Zupan, Dnevnik nore skulirane sladostrastnice, str. 175