Ko bralec odloži romaneskni ples Miljenka Jergovića, je prvi občutek lahko samo eden – ponos.
Z debelimi knjigami je tako – za njih potrebuješ kilometrino. In čas. In pravi tempo. Ko te knjiga vztrajno vsak večer kliče k sebi, veš, da je dobra. Rodbina je spisana tako dovršeno, s takim mojstrskim zamahom in hkrati preciznostjo za tiste čisto male podrobnosti, da je ta klic nemogoče preslišati.
Ko prebereš Rodbino, ti ne ostane nič drugega, kot da se strinjaš s tistim, ki je nekje napisal, da stoji Miljenko Jergović v presečišču kritiškega in bralskega navdušenja. Neverjetno, koliko niti drži avtor v rokah, skozi 900 strani se izlije nepregledna množica resničnih in fiktivnih oseb, resničnih, polresničnih in izmišljenih zgodb. To je roman, ob katerem nujno potrebuješ Google. Pa tudi jezi te, kadar ne najdeš tistega, kar je avtor opisal s tako živostjo, da »to pa mora biti res!«.
Torej, suvereno obvladovanje zgodbe. To je en plus. Humor. Jergović zna nasmejati, bridek, ciničen smeh je to, pa tudi iskreno krohotanje. To je drugi plus. In kruta, osupljiva iskrenost. To je tretji plus. O slednjem tole.
Jergović roman odpre in sklene z materino smrtjo. Obračunom z njunim odnosom. In s samim sabo. Ki je tako grenak, tako neprizanesljiv, tako kruto samo-psihoanalitičen, da boli. Tako razgaljujoč, da me je bilo na trenutke skoraj sram, ker sem priča tej intimi. Nelagodje. In hkrati občudovanje pisateljevega poguma, ki se ni ustavil pred ničemer. Seveda me moje bralsko oko morda zavaja in bi se pisatelj na moje vprašanje »ali je bilo pisanje te knjige vaša samo-terapija« zgolj blago nasmehnil, a bom tvegala in zapisala, da je bila to najbolj brutalno iskrena knjiga, kar sem jih kdaj prebrala. Prebrala pa sem jih res veliko.
Ne, Rodbina ni lahka knjiga (tudi dobesedno, več kot 900 strani pač pomeni neko težo). Ni branje zgolj za preganjanje dolgčasa. Posebno zadnjih 200 strani, ki jih avtor spiše v podaljšano metaforo v podobi sarajevskih psov, je za bralca zelo zahtevnih. A je zelo nagrajujoče branje, prvič zato, ker avtor plete silno različne zgodbe svoje družine, prijateljev, znancev, znamenitežev s tako »žmohtnostjo«, da te knjiga dobesedno posrka vase. In drugič, ker je poseben občutek, ko svoji družini naznaniš, da zdaj si pa praktično »že na koncu«. Imaš pa še 180 strani.
Pa še nekaj. Roman je tudi prelep hommage avtorjevemu rojstnemu mestu. Kljub temu, da ima avtor do Sarajeva ambivalenten odnos, so njegove uličice, četrti, avenije in zgradbe popisanw z nežno ljubeznijo in nostalgijo. Vsak kamen, vsako drevo v rodnem mestu. V teh pasusih bridkost, ki sicer zaznamuje velik del romana, povsem izgine. Priznam, zavist me je grabila. Ko bi le jaz znala nekega dne tako pisati o svojem mestu.
Če vprašate, ali priporočam Rodbino, me raje vprašajte, komu jo priporočam. Rodbina je nedvomno branje za ljubitelje zgodovine, predvsem tiste 20. stoletja. Za tiste, ki se učijo raziskovati preteklost lastne družine. Tiste, ki jih zanima, kako pisati in povezovati dobre zgodbe. Za tiste, ki so tako ali drugače povezani z geografskim prostorom, ki ga opisuje avtor. In – za te pa je obvezno branje – za vse psihoanalitike.
In niste nič od tega: za tiste, ki ste se vajeni potopiti v knjigo in pustiti, da vas nosi. Teden, dva, tri. Ki veste, da bo, ko izplavate, vedno nekaj ostalo.
Na koncu smo torej pri tistem, kar ostane. TO pa je, vsaj po moji definiciji, bistvo dobre knjige.
Avtorica rubrike Skozi oči bralke je Karmen Kogoj Ogris.
