Izpraznjen trg, v prsih občutek brijočega mrzlega vetra, ki dviga zvrtinčene liste vrtnic, naj bodo listi vrtnic, čeprav je zanje še prezgodaj, domišljiji je treba pustiti najmanj pravico, da je brezčasna in brezkrajna. Naletavajo drobne snežinke in vas daje vtis kraja duhov – podoba apokalipse, resničnost zadnjih dni, potisočerjena v svetovni sočas vseh, ki nas je doba vladavine virusa nepričakovano raztreščila na najrazličnejše zemljepisne širine in dolžine planeta, pri tem pa nam kot s šestilom zarisala omejeni krog gibanja. Obtičali smo v časovni razpoki. Ljubezenska pesem v času korone, pomislim. So knjige, ki jim je usojeno iziti v nemilih časih, da bi pele vsemu navkljub: pele o zelenih pticah, ki se razletijo iz skalovja, ko je vse uklenjeno v kristalne krste, o urni številčnici, s katere zavrisne poblaznela trinajstica in odmeri skvarjeni svetovni čas, o lepoti zvezd v modrem in rdečem, razpršenih v ples, o neoskrunjenem diamantu poezije, o iskanju starosvetnih amuletov, o luninih metamorfozah in čarodejki, ki vzame slovo od prividov, o Lorelaj in boginjah miru ... ki pojejo, da bi prenesle sporočilo: poezija, ne daj se, pojdi v galop in divje skozi rdeče rdeče srce, naj ne pozabi zares biti v časih, ko se lahko dotikamo samo s poezijo.
Slovenskim bralcem je doslej Sylvia Plath znana po svojem pretresljivem labodjem spevu v pesniških zbirkah Ariel in Kolos, na katerih počiva njen ugled pesnice izpovedne poezije, ter po sedaj že kultnem romanu Stekleni zvon. Neprevedene pa ostajajo obširne pokrajine njenega dela, ki razpirajo neslutene horizonte: obsežne, na kar 351 straneh valujoče pesmi, ki zaobsežejo pesničino delo skozi vse življenje, zbrane v Collected Poems; zbirka kratke proze in esejev Johnny Panic and the Bible of Dreams, ki prinaša dragocen vpogled v mojstrenje avtoričinega peresa od zgodnjih najstniških objav do zrelih del; njeni subtilni dnevniški zapisi, pod budnim uredniškim očesom Karen V. Kukil zbrani v The Unabridged Journals; ter zbrana pisma, ki fascinirajo z zrcaljenjem pesničinih številnih jazov v korespondenci z njenimi bližnjimi.
Ljubezenska pesem norega dekleta s trnjevo lepoto rdeče vrtnice razpira osupljivo bližino za rosni glas po vsej verjetnosti najbolj priljubljene ameriške pesnice 20. stoletja, katere zvezdni sij ni zbledel vse do danes. Objava njene po krivici marginalizirane zgodnje poezije prinaša svež pogled v globine notranjega sveta, iz katerega pesnica razpenja lirično-dramatični lok pesniških podob in arhetipskih simbolov. Zdi se, da je prav sposobnost evokacije mitsko-arhetipskega, filtriranega skozi osebno življenjsko izkušnjo, tisto, zaradi česar ima Sylvijin glas tudi več kot petdeset let po tragični smrti še vedno moč, da vznemirja in pretrese, na svoj nezamenljivi način vzvalovi bralčevo notranjo pokrajino.
Mnogo takšnega je v Sylvijini mladostni poeziji, ob čemer srce bralca zares bije. Tu so posejana semena Sylvijinega kasnejšega poetičnega klasja: pozorno, zavzeto snovanje pesemskega loka, iz katerega se v izpovednem liričnem tonu pneta dramatičnost in pripovednost; uvajanje širokega razpona glasov, perspektiv, razpoloženj, likov; zametki in razvijanje metaforike, ključne tudi v kasnejši poeziji; in prepletanje osebnega s širšim družbenopolitičnim kontekstom. Pesmi Juvenilie so pomemben dokument rastočega samozaupanja v lastni samobitni pesniški izraz. Rdeče poje lirična vrtnica v bujnem spletišču zgodnjih pesmi Sylvie Plath; vrtinec prvih izkušenj, hrepenenje, bolečina, sanje in ljubezen so vpleteni vanje.
