Brezplačna dostava nad 35 €

Tomaž Mastnak: Uvodna beseda k knjigi filozofa Giorgia Agambena »Kje smo?«

Tomaž Mastnak: Uvodna beseda k knjigi filozofa Giorgia Agambena »Kje smo?«

30. april 2022 3 min branja

Italijanski mislec Giorgio Agamben je veliko ime v sodobni filozofiji. Medtem ko je bil v intelektualnih krogih cenjen že prej, je zaslovel z delom Homo sacer. Knjiga s tem naslovom je izšla leta 1995 in postala prva v raziskovalnem in publicističnem projektu, v okviru katerega je v naslednjih dvajsetih letih sledilo še osem knjižnih naslovov. Pričujoči prevod je sedma Agambenova knjiga v slovenščini.

Knjiga o epidemiji in politiki Kje smo? se razlikuje od osrednjega opusa ne le zato, ker je zbornik objavljenih in neobjavljenih časopisnih člankov ter intevjujev. Poglavitna razlika je v recepciji. In ta recepcija nam daje misliti tako o Agambenu kot o njegovih bralcih in širše o intelektualnem – s tem pa tudi političnem – položaju danes.

Prevedeni članki in intervjuji so Agambenov odziv na razglasitev epidemije kovida-19 in na ukrepe za menedžment, upravljanje, epidemije, ki so sledili. Te intervencije so kritika kovidnega režima. Agamben je v njih opozarjal na družbene in politične spremembe, ki so jih uvajali ti ukrepi, ter na njihove etične in politične posledice. Opozorila, ki jih je naslavljal na javnost, so bila alarmantna, podoba političnih učinkov kovidnega režima in stanja duha, ki jo je postavil na ogled, skrb zbujajoča. Nujnost tega pisanja je po letu ali dveh še vedno živa. Prav tako nepripravljenost precejšnjega dela javnosti, da bi mu prisluhnila, slišala, kaj sporoča.

Agamben je bil med prvimi in je še vedno med redkimi intelektualci na levici, ki so nastopili proti kovidnemu režimu. Morda je govoriti o levici izgubilo pomen in je zato tudi postavljanje Agambena na levico vprašljivo – a na nasprotnem bregu gotovo ni bil. In če je govorjenje o levici izgubilo pomen, je to v dobršni meri zato, ker ne politična ne intelektualna levica nista nastopili proti kovidnemu režimu. Še več, podpirali sta ga. Ker se v kovidnem režimu stekajo, koncentrirajo in intenzivirajo najbolj uničevalske težnje sodobnega sveta in ker vzpostavlja totalitarno gospostvo globalističnih kapitalskih elit, je podpora temu režimu podpora silam izkoriščanja, ropanja in zatiranja. S stališčem do kovidnega režima je izgubila pomen levica, ne le govorjenje o njej.

Agambenova kritika kovidnega režima ni v nasprotju z njegovim predhodnim teoretskim delom. Nasprotno, pojmovni aparat, ki ga je razvil, produktivno uporablja v tej kritiki. Kako je potemtakem mogoče, da so se intelektualci, ki so dotlej z odobravanjem brali Agambena, ga citirali in tudi prevajali, razšli z njim, ko so se soočili s kovidnim režimom? Še več, znašli so se na okopih na nasprotni strani – in to ne pri kakšnem postranskem vprašanju. V Sloveniji je to zelo očitno, saj je tista intelektualna grupacija, ki je največ naredila za recepcijo Agambena pri nas, pristala na režimski strani, se pravi na strani kovidnega režima. Če je v Agambenovem delu med projektom Homo sacer in Kje smo? kontinuiteta, je pri njegovih nekdanjih sledilcih prišlo do diskontinuitete. Ni mi znano, da bi ta prelom slonel na teoretski kritiki, na distanciranju od dotlejšnjih stališč. Zato se moramo, ko beremo Agambenovo delo Kje smo?, vprašati tudi: kaj se je zgodilo?

Tomaž Mastnak 

Uvodna beseda k knjigi Kje smo? Epidemija kot politika