Brezplačna dostava nad 35 €

Tomaž Mastnak: Genocid v skladu s humanitarnim pravom

Tomaž Mastnak: Genocid v skladu s humanitarnim pravom

22. december 2023 8 min branja

Premier Golob je pred nekaj dnevi izjavil, da je Izrael v Gazi prekoračil pravico do samoobrambe. To je skrajni domet kritike izraelskega napada na Palestince, ki si ga sme privoščiti kak zahodni politik. Po svoje bi lahko bili veseli, da Golob ni med tistimi, ki med sedanjo vojno brezrezervno podpirajo izraelsko vlado. Vsaj nekaj, bi lahko rekli.

Vendar to, kar je izjavil Golob, namreč da gre za »prekoračitev pravice do samoobrambe«, ni res. Izrael ni prekoračil pravice do samoobrambe, ker po mednarodnem pravu kot okupacijska sila v Gazi te pravice nima. To bi premier kot naš vodilni politik moral vedeti. Če bi tega sam ne vedel, bi ga moral podučiti kdo z zunanjega ministrstva. Toda tega od ministrstva, ki ga vodi Fajonova, ne moremo pričakovati. Kar pride od tam, je slepa podpora in fanatično izvajanje direktiv Evropske unije, ki je sama popolnoma podložna ameriškemu režimu in njegovi zunanji politiki, ki je spet v krempljih globalističnih elit. Gre torej za izneverjanje slovenskim nacionalnim interesom vsaj na tretjo potenco. Zunanje ministrstvo je morda sploh najškodljivejši in najnevarnejši del te vlade. In ob takem ministrstvu naš premier, ki nima ne izobrazbe ne izkušenj, ki bi mu pomagale razumeti, kako deluje svetovna politika, in je na tem položaju videti bolj estradnik kot državnik, govori nesmisle.

Nesmisle klatijo večinoma vsi zahodni politiki, kadar po naključju naravnost ne lažejo. Toda ko govoriš nesmisle in širiš laži o zločinih proti človeštvu, postaneš vpleten vanje. Oglejmo si nekaj nesmislov in laži, ki jih je Golob v odgovoru na poslansko vprašanje naslovil na Državni zbor.

»7. oktobra je teroristično gibanje Hamas, ki je žal tudi oblast v Gazi, izvedlo teroristični napad na Izrael. Pobilo je več kot tisoč civilistov, med njimi marsikaterega tujca, saj so pobijali nediskriminatorno.« Hamas je leta 2006 zmagal na poštenih volitvah, organiziranih na pobudo Izraela in izpeljanih pod mednarodnim nadzorom. Zahod izida volitev ni priznal, kar žal ni nič izjemnega (»žal« je tu na pravem mestu, pri Golobu pa ne). Palestinska politična oblast je bila razcepljena na dva nasprotna dela, enega na Zahodnem bregu in enega v Gazi, kar je bila dolgoročna izraelska politika, in Gazo, ki je bila pod Hamasovo »oblastjo«, je Izrael spremenil v koncentracijsko taborišče.

Vojaški napad na Izrael so 7. oktobra izvedli vojaško krilo Hamasa in druge oborožene odporniške skupine. Tretjina žrtev na izraelski strani so bili vojaki. Vojne lahko obžalujemo, a po jus in bello so vojaki v njih legitimne tarče. Iz pričevanj preživelih in drugih poročil v izraelskem tisku smo lahko izvedeli, da je verjetno večino preostalih izraelskih žrtev pobila izraelska vojska. Vojaški analitiki pripisujejo to deloma paničnemu odzivu in nekompetentnosti izraelskih oboroženih sil, ki se potem, ko se obveščevalne službe ter vojaško in politično vodstvo kljub opozorilom niso pripravili na napad, niso najbolje znašle. Deloma pa je šlo morda za uporabo »Hanibalove doktrine«, po kateri izraelska vojska raje ubije svoje pripadnike, kot da bi dopustila, da jih zajamejo sovražniki.

Kar se tiče tujcev, gre po dostopnih podatkih večinoma za Američane. Med njimi so taki, ki služijo v izraelski vojski ali pa kot novi naseljenci kradejo zemljo in drugo imetje Palestincem, vendar tudi tisti, ki potujejo tja, da bi pomagali Palestincem, in si prizadevajo za mir in sožitje. Skrb za tujce med zahodnimi politiki in v zahodnih medijih je sicer praviloma omejena na tiste, ki so jih palestinske milice zajele kot talce, ne pa na vse druge, ki jih pobija izraelska vojska v Gazi, med njimi novinarje in uslužbence OZN.

Golobov jezik je dokaj umirjen, če ga primerjamo s tem, kar preplavlja zahodne medije, a kljub temu v enem stavku dvakrat uporabi besedo "terorističen" in še doda, da je "Hamas« pobijal civiliste "nediskriminatorno«. Analize jezika, v katerem se na Zahodu poroča o vojni v Gazi, so pokazale, da so dejanja palestinske strani praviloma opisana z emocionalno nabitimi pridevniki, ki razpihujejo sovraštvo, o izraelskih pa se govori v anestetičnem in skopem jeziku ter z razumevanjem.

V istem duhu Golob govori, da je zajetje izraelskih talcev »nedopustno", o palestinskih talcih, ki jih je v izraelskih zaporih na tisoče (številka, ki je večkrat omenjena, je okrog 5000), pa niti besede. Da ne bo nesporazuma, zajemanje talcev seveda je nedopustno, a tu gre za to kričečo asimetrijo, za zloglasna dvojna merila, ko trpljenje enih šteje, trpljenje drugih pa ne, ko so zločini enih dopustni, odgovor drugih nanje pa ni. In ko smo že pri talcih, večina talcev, ki jih je izpustil Hamas, je povedala, da so v ujetništvu z njimi ravnali lepo. Na drugi strani je znano, da Izraelci zajete Palestince metodično ponižujejo, mučijo in posiljujejo. Ko so nekaj teh nesrečnežev med izmenjavo talcev izpustili, je izraelski minister za nacionalno varnost svojcem in rojakom prepovedal izražanje veselja in radosti nad njihovo vrnitvijo. Kršitelje te prepovedi so Izraelci odpeljali v ujetništvo.

Ključno pa je tole. Po Golobu mora pravica do samoobrambe, ki jo v nasprotju z mednarodnim pravom pripisuje Izraelu, potekati v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom. »Slovenija je glede tega jasna pri vseh svojih nastopih,« je rekel. »Ne samo pri pozivih k sorazmernosti v napadih na Gazo, temveč tudi pri temu, da je treba čim prej pripeljati do prekinitve spopadov, do premirja in do politične rešitve konflikta.« To je perfidna laž »laž, evropska laž,« kot bi rekel Srečko Kosovel –, zavita v več plasti še bolj zlagane nepristranskosti, dobrohotnosti, pravičništva in celo sočutja.

Clare Daily je že na začetku morije v Gazi v evropskem parlamentu jasno povedala, da v Gazi ne gre za »humanitarno krizo«, temveč za zločine proti človeštvu. Govorila je praznim klopem. Politična golazen in gomazen, ki se je nabrala v tisti inštituciji, je ni hotela slišati in je zapustila dvorano. Kar se dogaja v Gazi, je genocid. Kar se dogaja v Palestini, je šolski primer genocida. Najdobronamernejši med zahodnimi politiki, med katere, kot je videti, lahko prištejemo našega premierja, si želijo, da bi ta genocid potekal »v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom« . Ne nasprotujejo genocidu: te besede, tega pojma, te pravne doktrine in te dejanskosti v današnji Palestini se izogibajo kot hudič križa. Nič niso naredili, da bi se genocid preprečil. Nič ne naredijo, da bi se ustavil, prenehal. Želijo si le, da bi Izrael izvajal svoj genocid skladno z mednarodnim humanitarnim pravom. Želijo si, da bi bil izraelski genocid »sorazmeren«. Sorazmeren s čim? Namesto da bi genocid kategorično zavračali, ga kvantificirajo. Iščejo pravo mero genocida.

In to so najdobronamernejši med pripadniki današnje zahodne politične elite. Ameriški režim in Evropska unija izraelski genocid v Palestini materialno, moralno in politično podpirata. Pošiljata orožje in denar, dajeta diplomatsko kritje, blokirata pozive k premirju, kriminalizirata kritiko izraelske vlade, opravičujeta njeno početje in demonizirata Palestince. Pri tem genocidu sodelujeta.

To ni »vojna proti Hamasu«, to je genocid nad Palestinci. Genocid je postal opravičljijv, sprejemljiv, dopusten. To je resnica vladajoče zahodne politike, zahodnega gospostva nad svetom. Ponosno bi lahko (po znanem vzorcu: »Je suis xyz«) razglasili: Mi smo genocid. In si čestitali, da smo prispeli na konec zgodovine.

Sklicevanje na humanitarno pravo med genocidom je izničevanje prava. Do sem je pripeljalo uveljavljanje tako imenovanega »rules based international order«, se pravi mednarodne ureditve, ki temelji na pravilih, ki jih v imenu Zahoda postavlja režim v Washingtonu, in na prepričanju, da so ti, ki ta pravila postavljajo, nekaj izjemnega, boljši od drugih, večvredni, nad drugimi, nad zakonom, skratka, nadljudje. Ta pravila so uveljavljali na račun mednarodih zakonov, mednarodnega prava, in na genocid, ta vrhunec brezpravnosti in brezzakonja, lahko gledamo kot na logični korak naprej.

Logično dopolnilo nadčloveškosti pravilodojalcev pa je dehumanizacija tistih, ki so jim ta pravila namenjena, ki bi se jim morali podrejati. Ta dehumanizacija je najizrecnejša v Izraelu. Izraelski politiki so v izrekanju dehumanizacije vsaj kategorijo višje od ukrajinskih nacistov. In tudi od hitlerjanskih nacistov. Ko Jerusalem Post sporoča, da bi moral "Izrael doseči, da bi bila Gaza kot Auschwitz«, je to slabše od prejšnjega, zgodovinskega Auschwitza. Slabše in huje zato, ker vemo, ali bi vsaj morali vedeti, kaj je tisti Auschwitz na Poljskem bil, kaj ta simbol groze predstavlja, in ker smo se zakleli, da se kaj takega ne bo zgodilo »nikdar več", zdaj pa to s skupnimi močmi ponavljamo na višji ravni.

Kar je Izrael tri četrt stoletja počel v Palestini, s Palestinci, je laboratorij dehumanizacije, razčlovečenja – in dognanja iz tega laboratorija so bila en od cenjenih izraelskih izvoznih artiklov. Z iztekom te dehumanizacije v krvavi genocid, z dopolnitvijo razčlovečenja v nečloveškosti in z zahodno podporo genocidu in sodelovanju v njem, postaja ta nečloveškost globalna. Tudi mi se utapljamo v njej. Tudi naš premier nas vleče vanjo, ko ne more obsoditi genocida in raje pove, da Slovenija stoji na stališču, da bi bilo treba »čim prej pripeljati do prekinitve spopadov«. Katerih »spopadov«? A je bombardiranje civilnega prebivalstva, šol, bolnišnic, mošej, cerkva, novinarskih agencij, pekarn, vodovodov in kanalizacije »spopad« ? V spopadih s palestinskimi milicami izraelski vojski ne gre najbolje, ima številne žrtve in se jim izogiba. Zato pa kompenzira z napadi na civiliste.

Zakaj Golob ne more zahtevati, da se prekinejo napadi na civilno prebivalstvo, namesto da tuli v en rog z dobrohotnim delom zahodne propagande, da je treba »čim prej« ustaviti »spopade«? Česa tu manjka, političnega poguma, pameti ali elementarne človeškosti? In zakaj »čim prej"? Kdaj je »čim prej«? Zakaj ne »takoj«? Zato, ker »čim prej« daje čas izraelski vladi za izpeljavo genocida, za končno rešitev palestinskega vprašanja, ki si ga želijo vsi (razen Palestincev). Ker Izraelu daje čas za ustvarjanje pogojev za »trajnostno premirje", za katerega sta se zavzela nemška zunanja ministrica in britanski zunanji minister in ki bo lahko nastopilo takrat, ko tam, »med reko in morjem«, ne bo več nobenega Palestinca, da bi se boril proti izraelski okupaciji, kraji zemlje in dehumanizaciji.

Tomaž Mastnak, 21. 12. 23

 

»Humanitarni genocid« v Palestini

Related posts