Brezplačna dostava nad 35 €

Tomaž Mastnak: Sramota

Tomaž Mastnak: Sramota

30. maj 2023 7 min branja

To ni več novica, ostaja pa dan nacionalne sramote, ki ga ne smemo pozabiti. Gre za obisk predsednika slovenske vlade v Kijevu. Kaj ga je gnalo tja?

Slišal sem mnenje, da si je z obiskom pri Zelenskem morda skušal izboljšati rejting. To bi bila neumnost. Večina prebivalcev ne podpira politike državnostrankarskega vrha do vojne v Ukrajini in z obiskom v Kijevu je "priljubljenost" Golobu kvečjemu padla. Toda neumnost pri današnjih vodilnih politikih postaja pravilo. Morda je šel zato, ker je opozicija v parlamentu začela dvomiti o "ukrajinski usmeritvi Slovenije" in je v Kijev šel tudi Janša? V tem oziru je zgolj še enkrat pokazal, da med vlado in opozicijo ni razlike. Sicer pa so taka ugibanja zgrešena v principu, ker predpostavljajo, da vodilni politiki uravnavajo svoje delovanje z ozirom na razpoloženje ljudstva. Ljudstvo ni več postavka v njihovih računicah. Na ljudi se požvižgajo. Delajo po pričakovanjih in zahtevah tistih, ki so višje od njih.

V Kijev morajo iti vsi evropski voditelji. To je kot romanje, da bi se poklonili vojaško oblečenemu idolu, v katerega je zahodni propagandni stroj spremenil Zelenskega. S to idolatrijo politiki pokažejo, da so prave vere. Če ne bi šli, bi bili odpadniki, po katerih bi padle peklenske kazni bruseljske vrhuške in washingtonskega režima. Malo pa ti obredi v Kijevu spominjajo na fevdalno izkazovanje podložnosti, vdanosti in zvestobe, le da je Zelenski zgolj priročni in zamenljivi namestnik, nič več kot animirani znak vrhovne oblasti. Prestol vrhovnega gospoda je daleč stran, vendar vse vidi in vse ve. Javnosti se to prikazuje kot izrekanje podpore Ukrajini, v resnici pa si romarski politiki zagotavljajo odobravanje in podporo pri nadnacionalnih centrih moči. Predvsem pa teatralno podpirajo evroameriško – in v zadnji instanci ameriško – politiko in vojno v Ukrajini.

Če po eni strani evropski veljaki romajo v Kijev, po drugi Ukrajina simbolno vstopa v evropske politične institucije, praviloma v predstavniške domove. Verjetno ga ni evropskega parlamenta, ki ga Zelenski še ni nagovoril. Parlamenti v teh trenutkih sporočajo, da ne predstavljajo ljudstva, temveč so prostor, v katerem se odvija predstava osamosvojenih političnih elit, da bi tudi na ta način izkazale pripadnost nadnacionalnim centrom moči, ki vodijo vojno v Ukrajini. Ko je Zelenski nagovoril naš parlament, se je v zgradbo stlačil ves državni vrh, da bi mu stoje ploskal. Ni pa povsod tako sramotno klavrno. Ko je Zelenski pred kratkim penetriral avstrijski parlament, je dobršen del poslancev protestno zapustil prostor. Tudi v Grčiji so nekatere stranke protestirale, ker je s sabo pripeljal predstavnika nacistične paravojaške enote. Praviloma pa te predstave potekajo brez trenj. In če vsak obisk kakšnega evropskega politika v Kijevu podaljšuje trpljenje ukrajinskega ljudstva in je žebelj v krsto Ukrajine (obenem pa pokopava tudi Evropo), pa penetriranje Zelenskega v evropske parlamente uničuje demokracijo.

Golob je torej pokazal, čigav je. (Ne, ni naš.) Posebno odvratna pa je bila predstava, v kateri je tam sodeloval. Vrhunski piarovci, ki so udarna pest Natove vojne v Ukrajini, so postavili oder v Buči pri Kijevu in ime zapisali po angleško – za propagandno rabo na Zahodu. Predstava je bila posvečena poklonu žrtvam vojnega zločina v tistem mestu, ki je bil zagrešen pred letom dni, in pozivu h kaznovanju Rusov, ki naj bi bili zagrešili zločin.

O tistem zločinu ni bilo neodvisne preiskave. Ukrajinska vlada trdi, da so po osvoboditvi mesta naleteli na večje število trupel. "Ruski okupator" naj bi tam pobil 1400 civilistov. Slovenski mediji seveda vse to zvesto ponavljajo. V resnici Buča ni bila "osvobojena", temveč se je ruska vojska umaknila iz nje. To je bila gesta dobre volje v podporo mirovnemu sporazumu med Rusijo in Ukrajino, ki je bil takrat sklenjen v Istanbulu. (Sporazum so hitro minirale ZDA in Velika Britanija.) Iz javno dostopnih posnetkov je razvidno, da v Buči po umiku ruske vojske ni bilo trupel. Mrliči so se pojavili na ulicah in cestah po prihodu posebnih ukrajinskih "safari" policijskih enot. Ohranjeni so zvočni zapisi, v katerih so pozivali prebivalce, naj ostanejo doma, ker iščejo "kolaborante". Forenzični strokovnjaki so na podlagi ukrajinskih posnetkov ocenili, da so bila trupla "sveža".

A Golob nima nikogar, ki bi ga po uradni dolžnosti seznanil z nekaj osnovnimi dejstvi, če se že sam ne poduči? To vprašanje je najverjetneje naivno. Komu je v propagandni vojni mar za dejstva ali resnico? Golob sodeluje v njej ali voljno in vede ali iz neznanja in po neumnosti. V vsakem primeru zapravlja ugled slovenske države, nam dela sramoto ter zapravlja našo prihodnost. Te namreč ni v podrejanju silam, ki so izzvale vojno v Ukrajini in ne dopustijo, da bi se končala.

Golob je v propagandni predstavi v Buči tudi spregovoril. Svoj govor je sklenil z besedami: "Tudi vaša zastava je zdaj naša zastava. V Sloveniji jo imamo izobešeno pred vsemi vladnimi uradi, tudi pred mojim uradom predsednika vlade. Danes smo vsi mi Ukrajinci in smo povezani kot še nikoli. Slava Ukrajini!" Ko je prejšnja vlada začela izobešati poleg slovenske zastave tudi izraelske in potem ukrajinske, so se še pojavila opozorila, da to ni bilo v skladu z relevantnim zakonom. Danes se naša oblast podreja višjim zakonom. In kakšna neodvisna država je to, ki izobeša tuje zastave?

"Vsi smo Ukrajinci" je po eni strani cenena retorična floskula, po drugi pa je ta izjava kar se da zloslutna. Kaj Golob hoče, da bomo tudi mi, tako kot Ukrajinci, živeli v strahu, brez pravic in svoboščin, brez delovne zakonodaje, brez politične opozicije, brez neodvisnih medijev, brez verske svobode, brez svoje obdelovalne zemlje in hrane, v krempljih tujih korporacij, brez sleherne suverenosti, v državi, ki uničuje lastno prebivalstvo in služi izključno tujim interesom? Mar kliče nad nas vojno? Skupaj z zunanjo ministrico in podobnimi mu lahko še prehitro uspe.

"Slava Ukrajini" pa je banderisitični, nacistični pozdrav. Ukrajinski nacisti so med 2. svetovno vojno, ko jih je nemška nacistična komanda poslala v naše kraje, tudi tu zagrešili zločine. Med ljudmi je še živ spomin na to. Naš predsednik vlade pa zdaj v novodobnem Banderistanu kliče "Slava Ukrajini!" Ta pozdrav je znak ponovne fašizacije, postopne renacifikacije Evrope. Golob ji daje svoj glas.

Ukrajina je po treh desetletjih "neodvisnosti" in devetih letih vojne postala v bistvu fašistična država. Nekaj tega fašizma je samoraslega, nekaj nacističnih in neonacističnih skupin in formacij pa so kultivirali Američani in z njimi Nato, da bi slabili Rusijo. Naposled so se ti ljudje polastili državnega aparata, zlasti represivnih in ideoloških aparatov države, del njih pa terorizira prebivalstvo z orožjem v rokah. Prebivalstvo so podvrgli tudi strahotni indoktrinaciji, propagandnemu pranju možganov, ustvarjanju sovraštva. Poljaki, ki so bliže vojnemu spopadu in katerih vlada dobesedno sili v vojno, vidijo v tem "kulturni in civilizacijski problem". V spletnem mediju "Mysl Polska" je pisec, ki mu gotovo ni mogoče očitati rusofilstva, med drugim zapisal:

"Pri ukrajinskih beguncih, ki jih imamo za naše brate Slovane, z veliko žalostjo opažamo posledice dolgotrajne nacistične indoktrinacije. Državni kult Stepana Bandere, Romana Šuheviča in drugih hitlerjanskih kolaborantov trajno vpliva na vsako naslednjo generacijo Ukrajincev. Tem ljudem režim dela strahotno krivico, saj jih vzgaja v sovraštvu do sosedov, do etničnih in religioznih manjšin ter do vseh, ki ne častijo kulta kriminalcev. Ukrajina je teren, ki ga je nujno treba denacificirati, in čeprav je žalostno, da se zdaj to dogaja v obliki bratomorne vojne, si vseeno ne smemo zakrivati oči pred neonacističnim značajem sodobne ukrajinske države in njene oblasti."

V medijih se o tem ne sme govoriti. Vendar Zahod to podpira. Golob je šel izkazovat temu podporo, vede ali nevede, iz pokvarjenosti ali nevednosti – vseeno. Identificiral se je s tem. Bomo res dopustili, da s tem enači tudi našo državo in nas vse? Doslej ni protestiral še nihče.

 

Prispevek dr. Tomaža Mastnaka za samizdat časopis Kažipot. 

 

Slika: Polona Frelih o neznosni lahkosti uničevanja novinarstva pod taktirko zahodnega totalitarizma. 

Related posts