Sledi spoved. Pomembno je, da nas uvid krivičnega ravnanja ne pogrezne v občutek krivde, zato izročimo svoj greh v območje Svetega, ki … – zapisal bom nenavadno: ki greh posveti; to pomeni, da postane napačno ravnanje priložnost za nadgradnjo sedanjega (napačnega) ravnanja. Spoved je izročitev lastne nemoči v Božjo poMoč. Greh – napačno ravnanje – postane po priznanju, obžalovanju, trdnem sklepu in izpovedni izročitvi v Sveto predelani gnoj: humus za »nadrast«, preraščanje. Preteklega preprosto ni več, ker se iz predelanih preteklih ravnanj rojeva novo. Božja poMoč stopa v človeško nemoč in nas v njej preobraža v novost. Na velikonočno vigilijo, med najbolj pretresljivo veličastnim cerkvenim obredom v vsem letu, poslušamo: O srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega Odrešenika. Ta sveta velika noč preganja zlobo, izmiva krivdo, vrača grešnim nedolžnost in žalostnim veselje. O zares presrečna noč, v kateri se zemlja druži z nebesi in človek z Bogom. Na dnu našega (med)osebnega brezna, v naši največji zadolženosti/krivdi, iz brezna pobitih pri Svetem Urhu ali Kočevskem rogu se mora roditi novo življenje; med seboj pobijajoči se – na smrt sprti moramo vstati v novo življenje. To je krščansko sporočilo velike noči, pa če ga jemljemo le kot tradicijo ali osebno doživeto izkustvo. Zakaj sem zapisal osebno doživeto izkustvo, zakaj nisem zapisal občestveno izkustvo? Ker se kvaliteta – novost lahko prebudi zgolj v/pri posamezniku. Prebujanje vzgibov pri množici pomeni preveliko možnost manipulacije.

 

(...)

 

Prepisal bom nekaj misli o odpuščanju iz beležke, v kateri hranim misli, ki sva jih pletla z mojim duhovnim očetom: 

1. Ni pomembno, kakšno je bilo dejanje, ki smo ga doživeli kot krivico, samo po sebi – ali je tisti, ki me je z določenim ravnanjem prizadel, resnično kriv. To je drugo, v tem trenutku odvečno vprašanje. Ne poznam objektivne resnice. Za nas krivec se lahko tudi sam v odnosu z nami doživlja kot žrtev. Do »objektivnosti« bomo lahko prišli po ozdravitvi odnosov, ne objektivnosti čistega spoznanja, pač pa medsebojnega sprejetja v stvarnosti bivanja. 

2. Priznati si moram subjektivno doživljajsko resničnost. Dejstvo je, da sem v osebnem doživetju zaznal odnos bližnjega kot krivičen. Ranjen sem! To osebno doživeto krivičnost si moram priznati, kar je pogosto težko, še posebej, če so nas prizadele osebe naše ljubezni: starši, otrok, mož, žena … ali (predstavniki) institucije, ki smo jim zaupali: socialno varstvo, zdravstvo, cerkev, šola, službeno okolje … Krivdo za njihovo početje bi najraje opravičili: »Saj smo si bili tudi sami krivi, da je tako ravnal.« Pogosto nam to dopovedujejo tudi drugi. Ni res! Moramo si priznati, da nas je neka oseba ranila, in moramo tisto, kar nas je ranilo, opredeliti kot krivično, sicer obstaja verjetnost, da bomo krivičnost ponotranjili in jo tudi sami ponovili – povzročili. Do nje se namreč nismo opredelili, nismo se od nje distancirali/ločili, zato smo v veliki nevarnosti, da jo bomo sporočali s svojimi ravnanji – običajno najbližjim oziroma najlažjim prenosnikom/žrtvam. Doživeta krivičnost je kot virus, ki se zaleze globoko v nas in nas okuži. Gre za nalezljiv virus. Tisti, ki nas je prizadel, se je zapičil v nas s svojo zlovoljo ali zlim dejanjem. Zavestno ali nezavedno želi prenesti v nas svojo bolezen. Če zavestno izrazimo → obsodimo → iz sebe (ker je virus zlovolje že v nas) izločimo/odbijemo krivičnost, ki smo jo doživeli, ne bomo čutili neustavljive potrebe po ponavljanju – sporočanju (v smislu povzročanja) tistega, kar nas je prizadelo. (Vem, tu je na kratko napisano mnogo.)

3. Prizadetost je pomembno izraziti osebi, vredni zaupanja, in jo v njeno sočutno razumevanje izgovarjati, dokler ne »izbruhamo« iz sebe, kar nas je spravilo v notranjo slabost. Kar je za telo strup, je za dušo krivično dejanje, ki nas je prizadelo. Moramo ga spraviti iz sebe ob sočutni osebi. (Že ko nam je samo fizično slabo, kako lažje je, če je še kdo ob nas.) 

4. Ob srčni bližini ima tudi duhovna – duhovnost, odnos z Bogom – izjemno pomenljivo vlogo. Človek je pogosto premajhna, preslabotna moč, h kateri se zatečemo (pri človeških sodiščih ostajamo še vedno pri želji po smrtni kazni – maščevalnosti). Bog je ozadje ozadij, je najvišja instanca, ki vedno sprejme tistega, ki toži. Beseda tožiti ima v Njem dvojni pomen. Najprej v pomenu: jasno označiti – ozavestiti, opredeliti, kaj me je ranilo; ob tem pa pomeni tudi: tarnati, jadikovati.

Bog me spoštuje v doživljajski resničnosti moje ranjenosti, jemlje me resno, razume me, ne podcenjuje vzroka moje bolečine … Ob tem pa se dogaja tisto, kar vedno znova doživi jokajoči otrok v naročju ljubezni: Bolečina se umirja – Bog je Mir, je Moč duha – je Odrešenik v naši križanosti. Bog vstopa v naše viharje, da nas notranje umirja. Bog ni teorija, On je predvsem najgloblje izkustvo sočutja. Njegova Ljubezen me ozdravlja in krepi v stvarnosti mojega življenja: odnosov, dogodkov … Bog je moja moč in svoboda! V temini doživljanj me prebuja v svetlobo čutenj. To je tisto velikonočno jutro, ki ga v noči mojih čutenj vedno znova iščem v Njem. V Bogu – Ljubezni se prebujam v Življenje! 

5. Notranje umirjen, potolažen ob o/Osebi sočutja lažje živim v resničnosti medčloveških odnosov, ki so v marsičem tako zelo zemeljsko nedorečeni, neizpolnjeni – neodrešeni. V tej stvarnosti sem vedno znova ranjen, a v b/Bližini vedno znova (od)rešen s pridobljenim spoznanjem, kaj je vredno prerasti v medčloveških odnosih za večjo svobodo v sobivanju. Bolečina nas uči in izuči. Samo tako postajamo zrelejši – lažje dopuščamo nepopolnost najprej sebe (in se zato še pravi čas z njo soočamo) in potem drugih, neodrešenost bližnjih, zato tudi taka ravnanja. Po izkustvih prizadetosti se zavemo, da moramo dalje, višje – naprej … z novim spoznanjem in ravnanjem v novost sobivanja. 

6. Ko ozavestim svojo nedozorelost, ki jo je bližnji doživel po meni kot krivico, bolečino, je zelo pomembno reči: »Oprosti!« Preprosta beseda medsebojnega obzira, ki lahko pomiri prizadeta čutenja. In potem moram oprostiti tudi sebi – dopustiti si (vpogled v) svojo realnost, ki še zdaleč ni idealnost. Odpuščanje sebi ne sme biti nikoli potuha. Bolečina po storjeni krivici, ki sem jo povzročil, me mora primorati k rasti v medosebnem odnosu – kar je v izkustvu dozorelo, mora roditi sad spoznanja in novega ravnanja. Kdor ne zna odpustiti sebi, tudi drugim ne bo zmogel. 

Nujno je torej dopustiti življenju, bližnjim in sebi stvarnost, da lahko dopustiš dogodek, ki si ga doživel kot krivičnost, in ga lahko zato, (od)rešen v Ljubezni, spustiš – odpustiš in se osvobodiš.

 

(...)

 

»ZVALJENI« V NOVOST ŽIVLJENJA!

 

»Najtežjih vprašanj mi niso zastavljali profesorji na izpitih, ampak otroci,« je rekel papež Frančišek. Priznam, tudi meni! In je še rekel: »Za Jezusa so bili otroci odsev poti naproti Očetu.« Ugotavljam: tudi zame! Prav ob otrocih sem lahko izmeril – »otipal«, ali sem že »zrel«, da se tudi po/v meni prebudi življenje v večjo radost. 

V dogodku, ki vam ga opišem, sem lahko prav ob otrocih izmeril svojo (do)z(o)relost. Ob tem, ko se boste smejali (tako domnevam), vam predlagam, da tudi sami stopite v moj položaj in se »potipajte«, ali ste že zreli za vstajenje v novost, ki se mora prebuditi med nami. 

»Otroci, v nedeljo smo praznovali. Kaj smo praznovali?«

»Veliko noč,« je završalo med prvošolčki. 

»Odlično!« sem bil navdušen nad … znanjem? Ne, ne – bil sem navdušen nad sabo kot odličnim katehetom. Saj veste: učenci so vendar odraz učitelja. Danes bom z domislico samo nadgradil njihovo znanje, sem pomislil in še nisem vedel, da bo lekcija tega srečanja namenjena meni.

»In kaj praznujemo na veliko noč?« sem nadaljeval spraševanje.

»Jajca barvamo,« je navdušeno odgovoril Miha.

»Res je, jajčka barvamo. Zakaj pa barvamo jajčka?«

»Zato ker je velika noč,« je vedel Urban.

Iz ujetosti v miselno zanko sem poiskal eno izmed rešiteljic. »Maja, povej nam ti: kaj predstavljajo jajčka?«

»Grob,« je odgovorila. Vedel sem, da bo vedela! In jaz bom lahko nadaljeval svojo odlično predstavitev. Iz predala sem vzel na dvoje razlomljeno jajčno lupino, v katero sem vstavil majhnega plišastega piščančka. »Poglejte, otroci, kakor pride piščanček iz jajčne lupine v življenje,« sem rekel in vzel drugi razlomljeni jajček, v katerem sem imel majhen kipec Jezusa, »prav tako se je Jezus rodil v novo življenje.« Bil sem tako ponosen na svojo domiselno razlago – popolnoma prepričan, da sem najboljši med najboljšimi kateheti. Ni ga, kot sem jaz – no, morda je še eden tam nekje v Papui Novi Gvineji, pa še o tem nisem bil gotov.

Takrat pa se je začelo.

»Zdaj pa vem!« se je razvneto oglasil Jure. On navdušen – jaz pa prevzet nad svojo pedagoško odličnostjo. Seveda ve, sem pomislil, seveda razume! Kdo pa ne bi ob tako odlični razlagi?!

»No, povej nam, Jure, kaj sedaj razumeš,« sem ga spodbudil, da ponovi/obnovi pravkar tako slikovito pojasnjeno skrivnost Jezusovega vstajenja.

»Zdaj vem, kako sem prišel na svet!« je spregovoril z očitnim olajšanjem.

Rahlo me je zmedel z izhodiščem odgovora. Oči vseh otrok so bile uprte v mladega junaka, ki je prišel do življenjskega spoznanja.

»Kako to misliš,« sem previdno vprašal, »zakaj sedaj veš, od kod si prišel?«

»Ker ste nam pravkar pokazali. Zdaj vem, da sem prišel iz atijevega jajca.«

V grlu sem začutil cmok. Kaj cmok! V grlu sem začutil velik krof. O Bog, misel bo treba spraviti nazaj v pravi tir. Redko sem se med veroučnimi urami obračal na Boga, saj sem vendar že sam po sebi odličen katehet, tokrat pa sem se vendarle obrnil po pomoč k Njemu. A se je zdelo, da je bolj v družbi otrok kot pa z mano.

»Kako si prišel iz jajca?« je zanimalo Urbana.

»Tako … izvalil sem se,« je domislil odgovor Jure.

»Ima tvoj ati sedaj samo eno jajce?« je sočutno povprašala Urška.

»Nobenega nima,« je poudarjeno odgovoril Jure.

»Zakaj nima nobenega?«

»Ker se je iz drugega izvalila sestrica,« ji je pojasnil.

»Otroci, otroci … Pozor!« sem zaklical, da bi prekinil nespodobno debato. Saj veste, čist(un)i o nekaterih stvareh ne govorimo.

Otroci so se tako razvneli v debati o številu jajc in otrok, da so me preslišali.

»Tišina!« sem zakričal, če ne že zarjul.

V hipu so umolknili in se začudeno zastrmeli vame. Čez nekaj trenutkov je Matej dvignil roko.

»Ja, Matej,« sem ga v umirjeni situaciji povabil k besedi. 

Vstal je. »Ali vas lahko nekaj vprašam?« je rekel previdno, nekoliko boječe. Morda sem jih umiril preveč grobo, sem pomislil, ko je izustil: »Ali imate vi še obe jajci?«

Zaripnil sem. Zaprlo mi je sapo in doživel sem možgansko blokado. Globoko sem zajel sapo in se spravljal k sebi, ko je med otroki tekla debata:

»Seveda ima obe jajci, saj je župnik in ne sme imeti otrok!« je Maja pojasnila Mateju. 

»Ali je imel moj ati pet jajc?« se je potem s poglobljenim zanimanjem oglasil Tine.

»Zakaj?« je zanimalo Laro.

»Ker nas je pet otrok …«

In potem so razmišljali in ugotavljali, kako dá očka mamici jajce in ta ga potem v sebi vali, in ko jajce zraste, gre v bolnišnico, kjer izvali otroka. Otroci so bili videti tako pomirjeno zadovoljni, ker sedaj končno vedo, kako so se izvalili na ta svet: čisto tako kot Jezus iz jajca.

Nekajkrat sem jim poskusil pojasniti, da je Jezus vstal iz groba, da je jajček le podoba groba, a kakor da me niso razumeli. Vizualna govorica – to, kar sem jim tako razvidno pokazal, je bila vsekakor močnejša od samo besedne razlage. 

Ura z zavzetim sodelovanjem otrok je minila, kot bi pihnil. Pred učilnico so se začeli zbirati starši, da bi pospremili otroke domov. O Bog, kaj če jih povprašajo, kaj so se učili pri verouku, sem z grozo pomislil. »Otroci, danes smo se učili o Jezusovem vstajenju!« sem močno – jasno in glasno poudaril, da bi vstavil v njihovo misel želeni odgovor.

»Učili smo se, kako se je rodil iz jajca!« je rekel Miha, jaz pa sem ga popravil: »Kako je tretji dan po smrti vstal iz groba!« Globoko sem vzdihnil in med sklepno molitvijo prosil Boga, naj izbriše otrokom spoznanja iz te ure pouka.

Otroci so stekli k staršem.

»Kaj ste se pa danes lepega naučili?« je zažgolela ena od mam.

O Bog, stoj mi ob strani, sem rotil Boga, ko sem zaslišal: »Učili smo se o jajcih.« »O Bog,« sem ječal, ko je dodala vprašanje: »O velikonočnih?« »Ne, o atijevih!« Prebledel sem. Bil sem kakor mrtvak (vsaj počutil sem se tako), ko je Jure stopil med starše in samozavestno izjavil: »Zdaj pa vemo, kako smo prišli na svet!« In je ponosno dodal: »Pater nam je povedal!«

»Jaaa,« je zategnil eden od staršev in me postrani pogledal. »Kaj vam je pa povedal?« 

»Pokazal nam je, kako se izvalimo iz jajca,« je pojasnil Jure.

»Ati da mamici jajce,« je vedel Tilen.

»Potem nas mamica vali pod srcem,« je dodala Tina.

»In potem nas izvali v bolnišnici,« je Špela dokončala spoznanja iz veroučne ure.

Potem pa … no, potem so se otroci zaigrali, starši pa so me obdali, nemo opazovali in pričakovali.

»Moram vam pojasniti,« sem dahnil in sem jecal in jecljal ter pojasnjeval in sem pokazal tudi tisti jajček s piščančkom pa tistega z Jezusom. Bil sem na robu obupa. Najraje bi se pogreznil v zemljo, a mi je bilo popolnoma jasno, da to ni mogoče. Bil sem pripravljen, da me starši »pribijejo na križ«, čeprav sem vedel, da tretji dan ne bom vstal od mrtvih. Ja, samo v Papui Novi Gvineji je mogoče še takšen učitelj, kot sem jaz, čeprav tudi o tem dvomim!

Nastala je globoka tišina – predstavljam si, da je bila takšna, preden se je, pred vstajenjem, odvalil kamen izpred Jezusovega groba. Tudi med starši se je tihota prebudila – ne v vstajenje, pač pa v veselje. V nekem trenutku so se začeli smejati, nekateri že kar krohotati, in ne boste verjeli, mene so začeli pomilovati. 

 

Samo še pika na i: sedaj ni čas za pomilovanje, dozorel je čas za vstajenje – da se zakleti prebudimo in iz suženjstva vstanemo v novo življenje!

 

*

Navedeni odlomki so iz knjige patra Karla Gržana Vstanimo, v suženjstvo zakleti! (prvi zvezek)