120 let Edvarda Kocbeka: Vihar, ki ga ni v knjigah

27. september 2024 18 min branja

Objavljeno v: Misli

Fotografija: Aleksander Jesenovec, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. Iz knjige Partizanski dnevnik, Sanje 2022.

[Spremna beseda Petra Kovačiča Peršina k knjigi Edvarda Kocbeka PARTIZANSKI DNEVNIK]

Potem pa je nenadoma nastal vihar, ki ga ni v knjigah,

in red se je zrušil kakor hiša iz kart in nas vrgel

v grozo prvega dneva ...

S temi besedami je v pesmi Ariadna Edvard Kocbek označil čas svojega partizanstva, najbolj odločilno uro svojega življenja. V eseju Tri obdobja moje poetičnosti se izpove: »Takrat smo pošastno dozoreli. […] Pred odločilnim trenutkom smo se uredili za pravo igro, kakršne nihče med nami še ni igral, vedeli smo zase in za druge, da moramo biti poslednjič lepi in mladi in čisti in skladni med seboj, kajti tisto, kar je hodilo pred nami, nas je samo takšne potrebovalo za strašni spopad.«

Ko se mu je kaos dotedanjega sveta sesul in se je v mukah groze začenjal rojevati nov svet, je zanj in za njegovo tovarišijo sinil prvi dan stvarjenja novega sveta in novega človeka. O tem govori Kocbekov partizanski dnevnik. V njem je opisal svojo in slovenskega naroda pot skozi blodnjak osvobodilnega boja v svobodo, ki je postavila pred zmagovalce nove dileme. Stvarjenje novega sveta se je šele začenjalo. Če se je?

In glejte, šele zdaj postajamo, kar nam je namenjeno,

premagati moramo Minotavra, polčloveka polbika in se

oprijeti Adrianinega klobčiča, da bomo odvili

njegovo nit in prišli iz blodnjaka na svetlo in spoznali,

kje je zgoraj in kje spodaj, kdaj včeraj in kdaj jutri,

kaj je dobro in kaj zlo in kaj osmi dan stvarjenja.

(ZP 1, str. 229)

Pred bralcem je veliki zgodovinski dokument tega časa. Jedro te knjižne izdaje tvorijo Kocbekovi partizanski dnevniki, ki jih je objavil v dveh knjigah Tovarišija in Listina leta 1967. Obe imenovani knjigi veljata za najboljše leposlovno besedilo, ki ubeseduje epopejo slovenskega osvobodilnega boja. Beremo ju kot zgodovinski zapis in kot umetniško dovršeno pripoved. Moramo pa razumeti te spise in še posebej njegovo partizansko liriko kot izrazito osebno bivanjsko izpoved človeka, ki v mejnih položajih življenja ohranja notranjo zbranost in zato domišlja ključna vprašanja osebnega življenja in narodovega obstoja z ostrino moralnega samospraševanja. Zato so Kocbekovi partizanski dnevniki vedno živo in vznemirljivo branje. So zato iz eksistencialnega stališča tudi najbolj verodostojen dokument človeških usod v času, ki je bil in ostaja prelomen za naše narodno žitje.

A Kocbekovi partizanski dnevniki se začenjajo že v letih pred izbruhom vojne, ker že ta odpirajo bistvena vprašanja, ki jih je prelomni čas postavil pred slovenskega človeka. Urednik te knjige je to uvidel in uvrstil v Kocbekov dnevnik tudi pomembne odlomke iz predvojnega dnevnika in nekatere njegove predvojne eseje. Že v teh zapisih je Kocbek zastavil ključne dileme, ki so postale notranje, duhovno gibalo njegovih medvojnih spisov. Razreševal jih je kot mislec in kot pesnik s svojim razumskim premislekom in z drgetanjem srca, da je ohranjal trdnost in ravnovesje duha v skrajno izpostavljenih položajih partizanskega življenja. Vsa ta besedila skupaj zaokrožajo njegovo partizanstvo v enovito zgodbo o narodovem osvobodilnem uporu.

Osrednje vozlišče njegovih razmišljanj v predvojnih spisih zadeva usodo slovenstva v prelomnem času pred drugo svetovno vojno. Že avgusta 1938 ga je pretreslo spoznanje o izgubljenosti slovenskega človeka v odločilni uri naše usode: »Tri ure sem poslušal pogovor o važnem vprašanju, ki mora do dna vznemirjati slovenskega človeka. Te tri ure so mi dokončno odprle vpogled v praznoto slovenskega izobraženca [...]. Kajti slovenski izobraženec ni samo brez strokovnega znanja in brez življenjske spretnosti, predvsem je brez notranje svobode. […] Živimo v času, ki je strašnejši od vojne in od sužnosti. Živimo v času, ki je eno samo tiho in nesmiselno propadanje.« Toda taki uvidi so mu vedno prebudili zanj značilno vitalnost duha in pogum za dejanje: »Kadar bo človek v Slovencu premagal svojo svetobežnost in prerastel bojazen z junaštvom, bodo družbene, kulturne in politične dolžnosti postale ponosne pravice neugonobljivih ljudi. Slovenec mora postati predvsem notranji silak. Hočemo suverenega slovenskega človeka, ki mu bo notranja svoboda pogoj zunanje svobode in zunanja svoboda plačilo notranje. Kadar pa so suvereni njegovi členi, je slej ko prej suveren tudi narod sam.«

Tu se nam razkriva osnovna lastnost njegove narave, ki se je udejanjala v dialektični napetosti bivanjskih in mišljenjskih nasprotij. Zato je bilo njegovo življenje tako dinamično in ustvarjalno, predvsem pa pod stalnim nadzorom osebnega etičnega kompasa: »Ali sem kot Slovenec dovolj etično zbran, da se v številnih in težkih izkušnjah sodobne politike ne bom predal paniki in nečloveškemu obupu? Ali sem kot človek v svojih osnovah toliko močan, da ne bom podlegel anarhizmu? In posebno, ali sem kot kristjan – to vprašanje je po moji izkušnji najvažnejše – resnično toliko zakoreninjen v evangeljskih resnicah, da bom poln ljubezni do vsega kazal junaštvo, ki je največje med junaštvi: da bom razumel svojo osebno nalogo in smisel svojega življenja in mu ostal zvest v vseh težkih položajih.«

V obdobju intenzivnih priprav na prihajajočo vojno in iskanju uporniške tovarišije s svobodomiselnimi izobraženci in z revolucionarnimi komunisti je dozorel v doslednega branitelja svobode duha, kar je bilo njegovo veliko vseživljenjsko poslanstvo: »Če občutimo neodložljivo potrebo po konfrontaciji s komunizmom, posebno še s tipom, kakršnega pri nas predstavlja in razširja (partija), potem nas pri tej želji ne vodi toliko gon po miselni jasnosti kolikor želja po resnici med nami, upor proti diktatu utesnjenega duha ...«

V ospredje svojega delovanja je namreč vedno postavljal človeka kot enkratno osebo, njegovo svobodo in prostost duha. V tej luči je doživljal tudi osvobodilni upor: »Vojna je čiščenje. Za nas Slovence pa je še posebno važno čiščenje. Mi bomo najbrž zdaj prvič v vsej svoji zgodovini zavestno občutili, da moramo do konca prezračiti in urediti svoje razmerje do sveta in življenja.« V tem naporu je prepoznal zgodovinsko nalogo zase in za narod: »Najsilnejši ukaz te ure je, da spoznamo svoj edinovrstni, izvirni slovenski življenjski smoter.« In temu smotru je predvidel tudi ustrezno družbeno posodo: »Slovenski narod se namreč more življenjsko in duhovno rešiti le v socializmu.« S tako začrtanim miselnim obzorjem je Kocbek vstopil v avanturo partizanskega boja in ga skozi osebno izkušnjo doživel in orisal kot veliko epopejo slovenstva na pragu novega zgodovinskega obdobja, ki nas kot narod še vedno določa. In tako bo ostalo tudi v bodoče.

Kaj je partizanstvo, se Kocbek sprašuje tretji mesec bivanja po partizanskih taborih, ko je že prestal »partizanski krst«, ki ga je doživel z veliko italijansko ofenzivo na osvobojeno ozemlje poleti 1942. Njegova definicija je stvarna, brez vsake vzhičenosti. »Partizanstvo je strateško in taktično izvirna revolucija v obsegu domovinske vojne proti fašizmu. Pri nas Slovencih je poleg tega še narodna samoobramba in gibanje za dosego narodne suverenosti.« Ekstatično stanje prvih mesecev med borci, ko zapiše, »če stvarnost natančno analiziram, ugotovim dva bolj ali manj nasprotujoča si elementa; liriko in zgodovino [...], ki me spremljata«, se je umaknilo hladni razumski presoji in volji po strateškem razmišljanju. Označi bistvo slovenskega partizanstva, ki združuje osvobodilni boj in revolucijo. Partizanski upor zoper okupatorja je vsekakor domovinska vojna, ki ima cilj osvoboditi narod in zagotoviti njegovo suverenost, torej ostvariti slovensko državo. Hkrati je tudi revolucija, ki naj vzpostavi nov družbeni sistem – socializem. To spoznanje vedno znova poudarja: »Narod je svoboden le takrat, kadar ne pride samo do političnih, ampak tudi do socialnih pravic: Zato je narodno osvobojenje le takrat resnično osvobojenje, kadar je tudi socialno osvobojenje. – Iz tega pa sledi, da resnično narodno osvobojenje lahko izvedejo le narodove revolucionarne sile, to se pravi sile, ki se prebujajo iz svojega družbenega suženjstva in hočejo narod živeti na ravnini dejanske človekove svobode [...]. Kdor se hoče pridružiti tem silam, mora najprej oddvojiti narodnostno idejo od politično in socialno-gospodarske zgradbe sedanjega ›naroda‹, potem pa mora biti pripravljen na likvidacijo sedanjega družbenega reda in na ustvarjanje novega reda, ki more dati edini tudi novo organizacijo narodov.«

Toda revolucionarni prevrat mora biti podrejen okvirom domovinske vojne, se pravi interesom slovenskega naroda kot celote. Zato Kocbek že od začetka sodelovanja v OF poudarja, da ne gre za razredno revolucijo, pač pa izvirno narodno revolucijo. Kocbek bo zato glasilo krščanskih socialistov v OF poimenoval Slovenska revolucija. »Kaj je narodna revolucija« bo pojasnil v 1. številki glasila: »Bistvo današnje narodne revolucije je, da prevzame organizirano ljudstvo oblast v svoje roke, da izvede dosledno ljudsko demokracijo.« »Cilj Slovencev je v tem, da dosežejo ustvaritev svoje svobodne domovine na temelju soglasja v glavnih življenjskih zadevah, ne da bi pri tem žrtvovali svoje duhovne razlike in naravne posebnosti. […] Narod smo vsi Slovenci ne glede na nazor ali razred. Iz narodne skupnosti ni nihče izključen …« S tem je razmejil narodno revolucijo od razredne in opozoril: »Paziti moramo, da tistega človeškega soglasja, ki je potrebno za zgodovinsko uspešnost slovenskega naroda, ne istovetimo z brezpogojnim sodelovanjem vseh Slovencev in da pri tem vseeno varujemo človekovo osebno svobodo. To storimo tako, da zbiranje slovenskih osvobodilnih moči izvršimo sicer kot ubranost naprednih družbenih sil, nikakor pa ne kot soglasje duha v območju ene same metafizike ali kakršne koli dogmatike.«

S tem je tudi opredelil svojo temeljno partizansko nalogo: boj za ohranjanje pluralizma in s tem osebne duhovne svobode človeka, kar omogoča dejansko ljudsko demokracijo.

Kocbek se je zavedal partijskega enoumja, saj je v predvojnih spisih kritiziral sovjetski socializem kot strahovlado. Zato je doživel napade komunistov. CK KP Slovenije je prav zato na konferenci na Vinjem poleti 1940 zavrnil predlog krščanskih socialistov po združitvi vseh levih sil v enotno zvezo za obrambo pred pričakovanim napadom sil osi na Jugoslavijo. Gotovo pa je upal, da bodo slovenski komunisti ob okupaciji pripravljeni sodelovati na demokratični osnovi. In dejansko so »pozabili« na Protiimperialistično fronto in pristali na pluralistično organizirano Osvobodilno fronto slovenskega naroda. V njeno vodstvo so sprejeli tudi Kocbeka, čeprav je sam predlagal Aleša Stanovnika. Kocbek je bil pač v javnosti bolj znana oseba, a tudi z manj političnih izkušenj kot Stanovnik. Zanje je bil bolj uporaben. Komunisti so po preimenovanju fronte v osvobodilno javno poudarjali predvsem narodno osvobodilni boj in o revoluciji javno niso govorili. Vendar Kocbek ni naivno vstopil v vodstvo OF. Takoj v začetku je postavil okvir sodelovanja: »Če so nas povezala družbena in politična spoznanja, naj nas povežejo še spoznanja o tistem območju, ki je v njem tesna povezanost prav tako potrebna, to je v moralnem pojmovanju človeka, sveta in življenja.« Kocbek zahteva od nosilcev revolucionarne akcije zavesten napor, da v poteku revolucije izoblikujejo nove etične kriterije, ki bodo temelj novega družbenega reda. »Demokratični revoluciji je bistveno, da omogoča mnogovrstno ali diferencirano duhovno in kulturno življenje in preprečuje idejno ekskluzivnost. Pravi demokraciji je lastno, da garancije za uspešnost pravičnega reda ne vidi v ideologiji, temveč v morali svojih nosilcev. Zato si ni mogoče predstavljati, da bi osvobojeno slovenstvo mogel zavarovati en sam in to izključni nazor, bodisi dialektično materialistični bodisi krščanski bodisi liberalni, pač pa taka politična skupnost komunistov, kristjanov in svobodoumnih ljudi, ki jo krepi prostovoljno izpovedovanje skupnih naprednih družbenopolitičnih spoznanj.« S temi stališči je postavil jasno razločitev od komunistične razredne revolucije, ki si je za dosego svojega cilja dovoljevala vsa sredstva in pri tem suspendirala ne le načelo pluralizma, ampak tudi moralne kriterije.

Tako je že v začetku svojega partizanstva Kocbek odprl dve fronti svojega idejnega boja: boj zoper partijski ekskluzivizem, ki je osvobodilni boj razumel kot razredno revolucijo, in boj zoper militantni slovenski klerikalizem, ki je pravo slovenstvo priznaval le deklariranim katoličanom. V njem je, spričo oboroženih kaplanov v domobranskih enotah, videl večje zlo: »Klerikalizem je po svojih posledicah krščanstvu nevarnejši od še tako protikrščanskega nazora.« Zato resignirano zapiše: »Trdim ..., da ni več krščanstva kot življenjske atmosfere. […] Zato pravim, da krščanstvo ne more nastopiti kot vodilna sila, ki bi, zasidrana v srcih neštetih vzornih kristjanov, imela pravico do izvirne in konkretizirane predstave o človeškem redu.« In ugotavlja, »da bo klerikalizmu zadan smrtni udarec šele takrat, ko bo zgradba nove družbe onemogočila klerikalizme vseh nazorov, ne samo krščanskega«.

Če je bil položaj krščanskih socialistov do političnega katolicizma razviden in je konfrontacija potekala na odprtem prostoru politike, pa se je med partijo in demokratičnimi skupinami znotraj OF osvobodilni boj odvijal v primežu notranje konfrontacije. Partija je imela vodilno vlogo v OF, kar so ji druge skupine uradno priznavale, a je izvajanje revolucije vršila na ilegalen način in pri tem načrtno ovirala delovanje zlasti aktiva krščanske skupine. To zagotavlja Edvard Kardelj Titu v pismu z dne 14. decembra 1942: »Hegemonija Partije v OF je še vedno popolnoma zagotovljena. […] Partija je seveda prav tako na terenu kot pri partizanih ilegalna, tako za sovražnika kot za partizane. […] Partijske organizacije v četah, bataljonih in brigadah morajo biti ilegalne.« To izigravanje demokratičnih načel je povzročalo napetosti, predvsem pa naraščanje nezaupanja v osvobodilni boj med ljudstvom in krepitev protirevolucije. Sodelovanje z zavezniki v fronti je imelo za komuniste zgolj taktičen namen. Kocbekov boj za obstoj demokratičnih odnosov je bil že vnaprej obsojen na neuspeh.

Trenja so nujno vodila v likvidacijo koalicije s podpisom Dolomitske izjave 1. marca 1943. 28. februarja je Kocbek zabeležil v svoj dnevnik: »Sprejeli smo dokončno obliko besedila izjave osnovnih skupin. Popravili smo mesta, ki precizirajo razmerje partije do drugih dveh skupin, in skušali izoblikovati tisto glavno misel okrožnice, da gre za skupno, enako revolucionarno dviganje vseh, tudi nepartijskih aktivistov.« Formulacija nikakor ne more prikriti, da je tak izid pogajanj narekoval partijski diktat. In to razkriva Kocbekov zapis iz 5. marca: »Zdrav realizem nam govori, da si komunisti in kristjani nikakor ne smemo prikrivati dramatičnega duhovnega nasprotja med našimi tezami. Komunistične in krščanske teze so tako izvirne in samobitne, da iz njih ni mogoče narediti neke sinkretistične koncepcije, najmanj pa v praktičnem pomenu. […] Zato je edini izhod iz bližajoče se tragedije v Evropi in na svetu pluralistično sodelovanje obeh nazorov na revolucionarnih pozicijah.« Kocbek je že takrat jasnovidno predvidel povojni razkol med osvobodilnimi zavezniki, razpad na bipolarno ureditev sveta in s tem obdobje hladne vojne.

V podrejenem položaju, ko je bilo ravnotežje med skupinami v OF tudi uradno črtano, je Kocbek posvečal vse več napora zagotovitvi tako imenovane moralne higiene revolucije. Toda vsak oborožen boj, vsaka revolucija je nasilno dejanje, čeprav sta moralno upravičena. »Uporaba sile je v medčloveškem življenju torej neizbežna. Sila ni nujno ali sama iz sebe slaba, marveč postane celo pravična v določenem stvarnem položaju.« To pa odpira pri etično občutljivem človeku moralne dileme. Kocbek jih razrešuje v okviru dveh vidikov: glede problema revolucionarne justice in glede vprašanja osebne odgovornosti in krivde.

Z revolucionarno justico se je resno soočil ob likvidaciji duhovnika in univerzitetnega profesorja dr. Ehrlicha, s katerim je pred vojno veliko razpravljal, kot pravi sam, in ga je zato usmrtitev močno prizadela. Njegova romantična revolucionarnost je tu zadela ob neizprosne zakone revolucionarne stvarnosti. Notranjo stisko je razreševal s sledečim spoznanjem: »V dramatičnem položaju med starim in novim redom, ki danes v njem živimo in ki nam nalaga izredne dolžnosti, je posebno jasno spoznati dejstvo, da je usoda posameznika tesno povezana z usodo celote. V tako razgibanem obdobju zgodovine se stališče pravnega pojmovanja popolnoma spremeni, postane namreč politično. Menja se v tem smislu, da se posameznikova blaginja zelo ostro podredi blaginji človeške skupnosti. Če je v mirnem času kazensko pravo postavljalo sankcije s stališča osebne človekove blaginje, potem je cilj revolucionarne justice javna, kolektivna blaginja. Pozornost politične justice je obrnjena na ogroženost ljudske skupnosti, ne pa na psihologijo obsojenca. To se pravi, da sme določena človeška skupnost z vso odločnostjo seči po revolucionarnih sankcijah, kadar je njen obstoj ogrožen, posebno, kadar bije boj na življenje in smrt. Kdor je v takem stanju odgovoren za kolektivno usodo, ima pravico biti neusmiljen, sme vzeti življenje posamezniku in odkloniti ozire na osebne kvalitete in namene.«

Vprašanje neizbežne uveljavitve vojne justice nujno odpira moralno dilemo iz stališča za človeka temeljne vrednote življenja, za krščansko moralno zavest pa tudi vprašanje o osebni krivdi in osebni moralni čistosti. Kocbek tu najde odgovor, ki je eksistencialno utemeljen. »Čistost ni v tem, da si nikoli ne umažem rok z ilom in prahom. Čistost je v tem, da svoje življenje vzamem z vso srčnostjo nase. Najhujši zločin ni v dejanju, temveč v opuščanju. [...] Kdo ni kriv? Kriv sem, vsi smo krivi, krivda je v osnovi življenja, nikoli ne bom tajil svojih napak. Toda le tako se človek odkrije in najde, le tako se človeštvo počloveči.« Krivda, osebna in kolektivna, je v osnovi samega življenja in je neizbežna, a človeka tudi vzpodbuja, da se ob spoznanju krivde dvigne do višje etične ozavestitve, do večje človečnosti. Zato poudarja: »Nič nisem, če svojih dejanj ne podpišem s krvjo.« Toda to revolucionarno priseganje na avtonomijo zgodovinskega subjekta, za kar se ima revolucionar, ga ne pomiri. Kristjan v njem bo poudaril: »Organizirana pravica ni dovolj, potrebna je dejavna ljubezen do bližnjega.« S tem odpre v svojem srcu kljuvajoče samospraševanje o upravičenosti umora, kar postane osnovna tema njegove zbirke novel Strah in pogum (1951). Prav zaradi tega ga je oblast obsodila na desetletni javni molk. Nič drugega namreč ne ogroža nastopaške moči totalitarcev bolj kot ogledalo moralnega prespraševanja. O moralnem razkroju, ki ga totalitarna oblast povzroča, bo lahko izrekel le sodbo v svojem dnevniku: »Vedno bolj se veča moralna amnezija, ki je nevarnejša od vsakega sadizma.«

Zato je vztrajal v osebnem očiščevanju duše v hiši poezije, ki je prostor svobode duha. Tako v pesmi Kako bom obstal v zbirki Pentagram:

Kako bom obstal, ko si bomo podajali

zvezde iz roke v roko in bom stopal

čez prag nedolžnih? Kako bom obstal

sredi pepelnega obreda in se mi bo

tišina približala kakor jalova ženska?

In bo prav zaradi te notranje stiske neizprosen klicar k moralni uzavestitvi: »Smisel revolucije ni torej v revoluciji sami, temveč v človeku, ki jo izvrši zato, da si izpopolni svojo svobodo....« Sprememba družbenega sistema, vzpostavitev socialno pravičnejšega družbenega reda je cilj revolucije, toda njen temeljni smisel je v osebni in družbeni svobodi človeka. Osebna svoboda je tu prvenstvena in osnova za družbeno svobodo. Osvoboditev kot dejanje boja in prevrata prinaša le družbeno svobodo, ki postane polnovredna tedaj, ko omogoča osebno svobodo vsakega posameznika. »Osvoboditev moramo spremeniti v svobodo«, je javno pozival. In mladino je ob 3. kongresu OF, 26. aprila 1951, pozival: »To je fronta, ki se v drugi dekadi naše svobode odpira za vas. Če smo si v osvobodilnem boju izbojevali zunanje pogoje in atribute svobode, potem si moramo v svobodni socialistični državi osvojiti še notranjo, osebno in duhovno svobodo, šele obe skupaj bosta ustvarili svobodnega slovenskega človeka.« V tem pozivu je našel kot človek, zavezan boju za svobodo, ključni odgovor na dileme o upravičenosti revolucije. In s tem podal najbolj radikalno kritiko zoženega pojma komunistične koncepcije človeka in družbe ter njune svobode.

Toda notranjo pomiritev je našel šele z objavo intervjuja, ki ga je leta 1975 izdal Boris Pahor v brošuri Edvard Kocbek, pričevalec našega časa v svoji tržaški založbi Zaliv leta 1975. V njem je razkril zločin povojnih izvensodnih in prikritih pobojev (okrog 15.000 pogrešanih domobrancev in civilistov), obsodil zločinsko naravo komunističnega terorja in pozval Slovence k narodni spravi. »Predvsem si jo moramo (tragedijo pomorov) vzdigniti iz zanikanja v javno priznanje. Vzdigniti si jo moramo iz potlačene in pohabljene zavesti v jasno in pogumno zavest. […] Gre torej za javno priznanje krivde, ki se tiče nas vseh. Tako dolgo se ne bomo znebili preganjavice in more, dokler javno ne priznamo svoje krivde [...]. Brez tega dejanja Slovenci ne bomo nikoli stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti.«

In kakšen je bil po vojni odnos slovenskega političnega katolicizma do Kocbeka? V času »rušenja« socializma ga je izrabljal kot oporečnika. Nikoli pa ni priznal njegove pričevanjske pokončnosti. Nasprotno, šel je od prikritega podcenjevanja do danes odprtega sovražnega odnosa, češ, da nosi poglavitno krivdo za revolucijo. Hoče s tem prikriti svojo krivdo kolaboracije? Nedvomno pa ostaja slovenski katolicizem ujetnik svoje politične zablode in je zato nesposoben stopiti v stvarnost sodobnega življenja. Ob tem bi Kocbek tudi danes ponovil, kar je izpovedal leta 1973 v intervjuju za Revijo 2000: »Strašno mi je, kajti kristjanovo verovanje je tako slabotno, da se vsi veliki premiki zgodovine dogajajo izven krščanskega prostora.«

A Kocbeka bo zgodovina pravično ocenjevala predvsem kot pričevalca za krščansko eksistenco v sodobnem svetu tudi v skrajnih izpostavljenostih življenja, kot sta vojna in revolucija. »Vso svojo mladost in moškost sem se bojeval za evangelizacijo krščanstva, zoper njegovo klerikalno instituiranje. V tem naporu sem dognal, da je ljubezen do Boga kot poslednje brezpogojnosti le najvišji način ljubezni do sveta in človeka. [...] Bog se razodeva kot

transcendentalni tretji v mojem razmerju do bližnjika. Vertikalnemu pojmovanju Boga se pridružuje horizontalno pojmovanje. S tem šele postaja verovanje totalno, dokončna spojitev eksistence in esence, začetek človekovega stvarnega pobožanstvenja. [...] V tej luči lahko govorimo o pravi kopernikanski revoluciji v sodobni krščanski teologiji.« Toda ob vsem pokoncilskem aggiornamentu ostaja Kocbek v slovenskem katoliškem prostoru nerazumljen in preziran.

Kocbek tako ostaja »kamen spotike« in znamenje upanja, da bodo bodoči rodovi dosegli streznitev in svobodo duha, ki je prvi pogoj za osebno in družbeno svobodo človeka. In razumeli bodo, da sta njihovo življenje in usoda naroda v njihovih rokah. Takrat bo peza ideoloških totalitarizmov padla z ramen tega ljudstva, ki mu je Kocbek posvetil svoje življenje. Mar ni v tem smislu dogledal svoje zgodovinske usode?

Tedaj so me poslali v zgodovino,

kakor pošljejo otroka po ptičje mleko,

zgrabili so me in me vrgli na čistino,

tam me je osramotilo naključje,

ostal sem živ in se spremenil v pošast,

privlekel sem se pred obzidje mesta,

ki je pokleknilo pred mandarinsko pohoto.

Veseljakom pa še ni bilo dovolj,

postavili so me med tekače na dolge proge,

nihče ni vedel, kdo nosi tajno sporočilo.

In ko smo različni in nestrpni oddrveli

po neskončni areni in začeli množiti kroge,