Zaprti v informacijski balonček, med vojno in cenzuro, so si prilastili naše misli. Kot fevdalci so si nagrebli zemljo, kot kapitalisti produkcijska sredstva, med katera štejejo tudi ljudi, ki so jim podarili črtne kode, in denar. Danes bi jim lahko rekli miselni fevdalci, a to je premalo, saj si lastijo tudi naša čustva, še več, celo naše duše bi hoteli vzeti. Ja, v skrajnem pomenu bi jim lahko rekli brezdušni dušni fevdalci. In kam je odšla brechtovska radikalnost? Sklonjenih glav, kot Indijanci v cerkvah Južne Amerike, sprejemamo udarce zavojevalskih bičev. Osvojili so že vse, pa nič ne nasiti njihove krvoločnosti. Radi bi še duše. Zlo. Zakaj nas potem tako malo bosih pleše z dvignjenimi glavami, kot ljudje v kraljestvu duhov, okoli ognja? Zakaj še nismo prišli do teologije, ali še raje, anime osvoboditve?
Prepovedane misli so lahko zelo sladke. Filozofija odprtih meja. Notranjih in zunanjih. Brezmejnost oceana. Sredi morja. Otok. Otok je utopija. Hvar.
Iz ognja smo nastali, v ogenj se povrnemo. Za razliko pepela, ki se povrne v pepel. To je misel, ki sem jo spoznal v Upanišadah. Njih prevajalka je skupaj s svojo dušo dvojčico, arhitektom iz Prekmurja, ki z zvokom rišeta in brišeta svoje notranje pokrajine, sanjala o drugačni civilizaciji, bliže Vzhodu, Indiji in Iranu, kot pa alieniranemu Zahodu. Ona prevaja in piše, on krasi knjige s sveto geometrijo perzijskih vzorcev. S svojimi mislimi sta se kot derviša zavrtela v odprt prostor filozofije na magičnem vrtu gradu Tvrdalj. Z drugačnim jezikom od doktorskega, a hkrati blizu hipostaze. Temeljni resničnosti, ki podpira vse ostalo. O njej je govoril Gorazd Kocijančič. Z ženo sta pila kavo na trgu, čisto blizu Hektorovičevega kipa. Ko sta razprla svojo toplino, se je pogovarjati z njima zdelo skoraj surrealistično. Ob pogledu na trg, morje, sive oblake in legendarno zamrznjeno smetano iz modrega lončka v moji kavi, sem izvedel, da se iz globokega Gorazdovega vesolja – ta genij ni nosil maske – rojeva prevod Mojstra Eckharta. Njegova učenja je Janez XII. 1329 razglasil za krivoverska. Obsojene teze še danes niso povsem rehabilitirane.
V dominikanskem samostanu, do katerega smo prišli ob preddeževnem filozofskem Gossip Touru toplega človeka, ki mu je otočan ob vratih z nasmehom rekel, naj ne vstopa v cerkev, saj se bo sicer podrla, je bila prižnica. Takoj sem vedel, koga moram postaviti nanjo. Odšel sem do bosanskega doktorskega študenta, ki je prej v razpravi na simpoziju vročično zagovarjal marksistične teze. Z veseljem se je povzpel po stopnicah. Zavzel je pridigarsko držo in začel odgovarjati na vprašanje, kaj je njegova osebna utopija. Misli so bile jasne, kot puščice so letele s prižnice v središče kamerinega objektiva. Film kot dokument. Časa. In stanja duha.
Direktor muzeja, ki mi je razkazal tudi ostanke renesančnega labirinta, je pod himalajsko cedro, ki jo je na otok prinesel hvarski morjeplovec, ki je plul po vsem svetu, pa čeprav takrat še ni bilo Pixiesev, pripovedoval o strahu pred smrtjo, za katerega je šlo tudi v letih zapiranja planeta. Na Hvaru so ta čas čiste distopije preživeli utopično. Morda so k temu pripomogli tudi napisi memento mori, ki so neizbrisljiv del mesta vse od dotika Petra Hektorovića. V zgradbi, ki jo je dal postaviti in kjer je danes muzej, so se dobivali s prijatelji in razpravljali. Če se zavedaš lastne minljivosti in živiš s poezijo, si odpornejši na množično hipnozo. Zadnja je bila nadkolosalna. In še traja. Samo drugo masko si je nadela na svoj brezobraz. Tokrat spet v obliki vojne. Znošena maska, a očitno še kako privlačna. V očeh tanatos.
Toda ko zapreš polkna, se na stenah sob pojavi camera obscura. Zunanji svet vstopi v zrcalni podobi. Oblaki na nebu izpišejo imena mislecev in mislic. Veter jih izbriše. A ideje ostanejo.
Nekdo je bral Nazorja. Pozabljenega pesnika. Slovenci smo dobili prevod Zgodb z Brača, še preden bi po desetletjih spet utegnila iziti kakšna njegova knjiga na Hrvaškem. Nič ne kaže, da tudi bo. Nekdo je govoril o Sokratu. Nekdo je prevedel svoje predavanje s pomočjo umetne inteligence. Citiral je velikane filozofije. Za fotografijo smo potrebovali tri minute. Pred čarobno kamero se je ulegel pes. Njegova lastnica je bila na svojem prvem koncertu Laibach leta 1983. Njen mož je iz Zagreba prinesel polno misli o utopiji, realizaciji in negaciji, pa tudi pesem, ki je zaključila simpozij, in je prodirala skozi pore. Arkade. Nedaleč stran v času in prostoru je ob razstavil fotografij Nihil occultum virtuoz igral na violino. Imel je dve. Ena je bila baročna.
Brbotanje idej. Nekdo je rekel, naj prenehamo dihati. Nismo.
Zapisal Motrilec sanj
