Osamljenost

London, konec drugega desetletja 21. stoletja

Nevihta je v vsej svoji moči dosegla London v prvih urah dneva. Nebo, temno kot perje na kavkinih prsih, je obtežilo mesto z vso svojo jekleno gostoto. Po njem so švigale strele, razraščale svoje neonske veje in izrastke kot fantomski gozd, ki ga je izpulilo in odneslo.

V sobi je brlela le bralna lučka na nočni omarici. Ada je negibno ležala v postelji, pokrita z odejo do brade, poslušala grmenje in v skrbeh razmišljala. Kričati pred sošolci je bilo resda strašljivo, a nekaj se ji je zdelo še bolj strašljivo: spoznanje, da bi se to lahko ponovilo.

Čez dan jo je tetina navzočnost tako zamotila, da je nekako pregnala dogodek iz misli, zdaj pa je vse spet privrelo na plan. Izraz gospe Walcott, posmehovanje sošolcev, zmedenost na Zafaarjevem obrazu. Črvičenje v trebuhu. Očitno je nekaj narobe z njo, je ocenila. Nekaj je narobe v njeni glavi. Mogoče ima tudi ona tisto, kar je imela njena mama, tisto, o čemer niso nikoli govorili.

Mislila je, da ne bo mogla zaspati, pa ji je vseeno uspelo. Plitev, nemiren spanec, sredi katerega je odprla oči, ne da bi vedela, kaj jo je zbudilo. Zunaj je močno lilo, nad svetom se je utrgal oblak. Glog pred njenim oknom je z vsakim sunkom vetra podrsal ob šipo, kot da bi ji hotel nekaj povedati.

Mimo hiše pripeljal avto; moralo je biti nekaj nujnega, da je bil kdo zunaj v tem vremenu, in njegove luči so pometle po senčilih, da so za trenutek vsi predmeti v sobi vstali iz teme in oživeli. Obrisi so vzniknili kot liki v senčni predstavi. In enako bliskovito so tudi izginili. Kot že neštetokrat v zadnjih mesecih se je spomnila maminega dotika, maminega obraza, maminega glasu. Celotno njeno bitje je ovila žalost, jo zadrgnila kot klobčič vrvi.

Počasi se je v postelji dvignila. Kako je hrepenela po kakšnem znamenju! Ne glede na to, kako strah jo je bilo duhov ali kako skeptična je bila do vseh teh nevidnih bitij, v katera je teta skoraj zagotovo verjela, je v resnici po drugi strani tudi upala, da ji uspe najti vhod v drugo razsežnost ali doseči, da se ta razsežnost razkrije, saj bi tako morda še enkrat videla mamo.

Ada je čakala. Telo ji je okamnelo, četudi ji je srce v prsnem košu divje razbijalo. Nič se ni zgodilo. Nobenega nadnaravnega znamenja, nobene nerazložljive skrivnosti. Hripavo je vdihnila, izgubljena v prostoru. Vrata, ki jih je iskala, so ostala zaprta, če sploh obstajajo.

Takrat je pomislila na figo, samo samcato zakopano na vrtu, na to, kako preostanek korenin visi od nje. S pogledom je zdrsnila proti praznini, ki se je širila za oknom. V tistem hipu jo je spreletel čuden občutek, da tudi drevo bedi, da je uglašeno z vsakim njenim gibom, da sliši vsak zvok v hiši in čaka, tako kot ona, čaka, ne da bi vedelo, kaj.

•

Ada je vstala iz postelje in prižgala luči. Sedla je pred ogledalo na toaletni mizici in se zagledala v svoj nos, ki se ji je vedno zdel prevelik, brado, za katero se je bala, da ji preveč štrli, valovite lase, ki jih je bilo težko poravnati … Spomnila se je ne tako davnega dne, ko je opazovala mamo pri slikanju v ateljeju.

»Ko zaključim tole, bom pa spet naslikala tebe, Adacim.«

Mama jo je risala, odkar je bila čisto majhna; hiša je bila polna portretov, takih najbolj živopisnih in onih enobarvnih.

Tisto popoldne pa jo je Ada prvič zavrnila. »Nočem.«

Mama je spustila pogled proti njej in odložila čopič. »Zakaj ne, ljubica?«

»Ne maram svojih slik.«

Mama je nekaj časa molčala. Obraz ji je spreletelo nekaj prizadetosti podobnega, nato pa je vprašala: »Kako mu je ime?«

»Komu?«

»Fantu … ali punci … kako je ime idiotu, zaradi katerega se tako počutiš?«

Ada je začutila sunek krvi v licih in skoraj bi že povedala mami za Zafaarja. A je molčala.

»Poslušaj me, Ada Kazantzakis! Ciprčanke, naj bomo s severa ali juga, smo lepe. Kako ne bi bile? Afroditine potomke smo – in čeprav je bila prasica, ne moremo reči, da ni bila lepotica.«94

»Mami, bodi resna.« Ada je globoko zavzdihnila.

»Hej, resno mislim. In hočem, da razumeš temeljno pravilo ljubezni. Dve vrsti poznamo: površinsko in globokomorsko. Afrodita je prišla iz morske pene, se spomniš? Penasta ljubezen vzbuja prijetne občutke, ampak je tudi plitva. Ko izgine, izgine, od nje nič ne ostane. Vedno ciljaj na ljubezen, ki prihaja iz globine.«

»Nisem zaljubljena!«

»V redu, ampak ko boš, si zapomni, penasto ljubezen zanima penasta lepota. Morska ljubezen išče morsko lepoto. In ti, srce moje, si zaslužiš morsko ljubezen, tisto močno in globoko in čarobno.«

Mama je spet vzela v roke čopič in dodala: »Kar se tiče tega fanta – ali punce –, čigar imena ne poznam: če ne vidi, kako posebna si, si ne zasluži niti sekunde tvoje pozornosti.«

Zdaj ko je sedela pred ogledalom in preučevala svoj obraz, kot da bi iskala napake na sveže ometani površini, je Ada ugotovila, da mame ni nikoli vprašala, ali je bila ljubezen med njo in očetom prve ali druge vrste. Ampak saj je tako ali tako vedela. V drobovju je vedela, da je otrok tiste vrste ljubezni, ki vznikne z dna oceana, iz modrine, ki je tako temna, da je skoraj črna.

– Eli Shafak, Otok pogrešanih dreves