Zapornik

Podrobnosti

Odlomek

Če si hotel preživeti, si moral ves čas igrati svojo igro. Popustiti in se podrediti, v naslednjem trenutku pa že komu brez razloga surovo razbiti gobec. Neuravnovešenost je bila v tej igri prednost. Kadar nihče ni vedel, s čim lahko pri tebi računa, je bil veliko bolj previden, kot bi bil sicer. Paznik je potlačil svoj gnev in me grobo odgnal na stranišče.

… Luč na stropu se mi je boleče bleščala v glavi tudi v kratkih obdobjih, ko sem spal. Nisem vedel, ali je zunaj dan ali noč, ves čas sem preždel na razpadli stari žimnici v nekakšnem napol budnem stanju, iz katerega me je dramil le naraščajoč občutek lakote. Bil sem od sveta pozabljen in sam. Tudi če bi crknil, se ne bi nihče zmenil zame.

Prisluškoval sem gluhi tišini okoli sebe in si želel, da bi slišal bitje svojega srca, šumenje krvi v žilah in trzljaje živcev – da bi verjel, da sem sploh še živ. Čas se je ustavil. Moje telo je kakor mrtvo ležalo na poscani postelji, negibno in tiho, moja duša pa je v prsih obupano tožila za izgubljeno svobodo.

Medijski odzivi

"Knjiga, ki te zagrabi in te ne spusti ... Osvešča nas o tem, kaj vse se skriva v nas, ko dobimo nadzor nad ljudmi."
- dr. Dragan Petrovec, Inštitut za kriminologijo

"Pretresljiv roman, ki predstavlja tudi odločno kritiko represivnemu sistemu v zaporih."
- Daniela Šavli, Bukla