Zgodbe z otoka

Otok. Na otoku radoveden deček, ki s široko odprtimi očmi raziskuje svoj otoški svet, poln nimf in favnov (ki so v njegovo domišljijo prišli iz klasičnih knjig očetove knjižnice), čuteč deček, poln želje po pravičnosti med ljudmi, rastlinami in živalmi.

Otok se imenuje Brač, obdobje zajema konec 19. stoletja, dečku je ime Vladimir Nazor. Uokvirjen s temi tremi resničnimi podatki o kraju, času in osebi, je svet zgodb na prvi pogled realen, stvaren svet Brača, ob branju pa se spremeni v čarobno sliko brezčasnega Mediterana. V sanjski zbirki Iskra na skupnem krovu knjižice Zgodbe z otoka izhajajo tri zgodbe: Odisejeva votlina, Je bil uboj? in Kobol.

Nazor je zgodbe napisal v svojih poslednjih letih življenja, v Zagrebu, po vrnitvi iz partizanov. Vrnil se je v rojstni kraj, kar je storil večkrat tudi v svojih drugih zgodbah in v romanu Pastir Loda. Otok je bil njegovo izhodišče in zadnje zatočišče: »Otok brez vode, hvala, ker si me za vse življenje naučil žeje in hrepenenja po nečem. Otok vinske trte in oljk, od tebe sem dobil to starodavno opitost v poletnih dneh in to neugasljivo svetlobo v vseh zimskih nočeh mojega življenja.« (Navedeno iz romana Pastir Loda.)

Umrl je nekaj mesecev pred natisom zbirke zgodb V rojstnem kraju (1949). Po tem prvem izidu zgodbe niso bile več objavljene in jih danes poznajo le redki.

Norveški slavist Svein Mønnesland je v njih ugledal Nazorja kot slikarja dalmatinskega življenja in se zavzel, da bi bile kot pričevanje o sredozemski kulturi v ne tako davni preteklosti dostopne tudi tujemu bralstvu v prevodih v tuje jezike.

Nazor je predvsem pesnik in je od svoje prve zbirke Slovanske legende (1900) pa vse do smrti objavil številne pesniške zbirke ter daljše pesmi in epe. V predvojnih zbirkah je prisoten navdih iz mitoloških, zgodovinskih hrvaških in širših slovanskih motivov, legend, poganskega dionizičnega veselja do življenja, panteističnega zanosa do narave, intimnih dvomov, metafizičnih vprašanj. Partizanska vojna epopeja in povojna zagnanost za obnovo in novo družbo sta dajali staremu pesniku še zadnje ustvarjalne moči.

Nazor je tudi pripovednik, romanopisec in esejist, a v vseh proznih zvrsteh ostaja pesnik, ki ga prevevajo podobni navdihi in vzgibi kot v poeziji.

Iz spremne besede Alda Čavića