Politika piškotkov
Spletna stran za pravilno delovanje košarice,nakupnega procesa in ostalih funkcionalnosti uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po strani se strinjate z uporabo piškotkov. Kliknite tukaj za več informacij o piškotkih.
V Zimi se življenjska sila spoprime z najbolj neizprosnim letnim časom. Pero izvrstne pisateljice iz škotskega Višavja Ali Smith, navdihnjeno z božičnim časom, zapiše zgodbo vedrega pogleda na mračno dobo post-resničnosti, odeto v spomine, zgodovino in toplino, varno ukoreninjeno v zimzelenem: umetnosti, ljubezni, smehu.
Datum izida | Invalid date |
---|---|
Format (mm) | 125 x 198 |
Obseg (št. strani) | 296 |
Prevod | Andreja Udovč |
Urednik | Rok Zavrtanik |
ISBN | 978-961-274-676-6 (trda vezava), 978-961-274-675-9 (broširana vezava) |
Zbirka | SANJE roman |
Založba | Sanje |
Jezik | slovenski |
Bog je bil mrtev: za začetek.
In romantična ljubezen je bila mrtva. Viteštvo je bilo mrtvo. Poezija, roman, slikarstvo, vsi so bili mrtvi, in umetnost je bila mrtva. Gledališče in kino sta bila oba mrtva. Književnost je bila mrtva. Knjiga je bila mrtva. Modernizem, postmodernizem, realizem in nadrealizem so bili vsi mrtvi. Jazz je bil mrtev, pop, disko, rap, klasika, mrtvi. Kultura je bila mrtva. Dostojnost, družba, družinske vrednote so bili mrtvi. Preteklost je bila mrtva. Zgodovina je bila mrtva. Socialna država je bila mrtva. Politika je bila mrtva. Demokracija je bila mrtva. Komunizem, fašizem, neoliberalizem, kapitalizem, vsi mrtvi, in marksizem, mrtev, feminizem, tudi mrtev. Politična korektnost, mrtva. Rasizem je bil mrtev. Religija je bila mrtva. Misel je bila mrtva. Upanje je bilo mrtvo. Resnica in izmišljija sta bili obe mrtvi. Mediji so bili mrtvi. Internet je bil mrtev. Tviter, instagram, facebook, google, mrtvi.
Ljubezen je bila mrtva.
Smrt je bila mrtva.
Veliko stvari je bilo mrtvih.
Nekatere pa niso bile, ali še niso bile mrtve.
Življenje še ni bilo mrtvo. Revolucija ni bila mrtva. Rasna enakopravnost ni bila mrtva. Sovraštvo ni bilo mrtvo.
Kaj pa računalnik? Mrtev. Televizija? Mrtva. Radio? Mrtev. Mobilni telefoni so bili mrtvi. Baterije so bile mrtve. Zakonske zveze so bili mrtve, spolno življenje mrtvo, pogovor je bil mrtev. Listi so bili mrtvi. Rože so bile mrtve, mrtve v svoji vodi.
Predstavljaj si, da te strašijo duhovi vseh teh mrtvih stvari. Predstavljaj si, da te straši duh rože. Ne, predstavljaj si, da te straši (če obstaja kaj takega kot strašenje, ne preprosto nevroza ali psihoza) duh (če obstaja kaj takega kot so duhovi, ne preprosto domišljija) rože.
Duhovi sami niso bili mrtvi, ne ravno. Namesto tega so se pojavila naslednja vprašanja:
so duhovi mrtvi
so duhovi mrtvi ali živi
so duhovi smrtonosni
sicer pa pozabi na duhove, preženi jih iz misli, kajti to ni zgodba o duhovih, čeprav se dogaja v duhu najhujše zime, na bleščeče sončno postmilenijsko globalno segrevajoče se jutro pred božičnim večerom (božič tudi mrtev), in govori o resničnih stvareh, ki se resnično dogajajo v resničnem svetu in vključujejo resnične ljudi v resničnem času na resnični zemlji (aha, tudi zemlja mrtva):