Zlata hruška

Pastir je skočil na konja in se oprijel srebrne grive in že sta drvela hitro kakor blisk ob hruški navzgor. Švignila sta skoz drugo mesto, ki se je bleščalo kakor iz samega zlata, skozi tretje, ki je milo žarilo kakor mlado jutro. Že sta letela skoz veje drevesa, bile so iz suhega zlata in so prelepo zvenele, v vrhu pa so visele hruške, zlate, debele kakor otroška glava. 
Pastir jih vidi in še mar mu ni bilo svarila - utrgal je najlepšo in si jo porinil za srajco. Ali ko jo je trgal in deval za pas, je izpustil grivo in že je izpod njega zmanjkalo konja. Prekopicnil se je pastir in pričel padati in padati, in ko je padal, je videl, kako se vsa hruška ziblje kakor trs v viharju, in ko je letel skoz rožnato, skoz zlato, skoz srebrno mesto, so se tresla vsa mesta in se podirale hiše.