Zmaji in duhovi

Bil je november, pisalo se je leto 1919. Na celjski železniški postaji je stala osamljena majhna ženska postava z značilno pričesko, vsa tresoča se od mraza v hladnem večeru, a polna pogumne odločenosti, da bo sama obkrožila svet. V svoj na roko napisani potopisni dnevnik si je zabeležila točen čas odhoda – pet minut čez pol sedmo zvečer – in se morda v tistem odločilnem hipu še enkrat priporočila zavetnim duhovom, ki varujejo potnike na nepredvidljivih poteh. S sabo je imela le slovar s prevodi v deset jezikov, ki ga je napisala sama, skromen kovček, torbo in svoj dragi pisalni stroj Erika.
Čez osem let se je nenavadna ženska vrnila kot ena največjih svetovnih popotnic vseh časov in izoblikovana pisateljica s svojskim slogom.

Ime ji je bilo Alma Maksimiljana Karlin.

Dežele daljne Azije – Kitajska, Indonezija, Južno morje – so bile za Almo neskončen vir popotniškega in pisateljskega navdiha. V petnajstih novelah, prežetih z mistiko in svetom duhov, ki so zbrane v magični knjigi Zmaji in duhovi, pisateljica, poliglotka, teozofinja in svetovljanka pronicljivo natančno zariše slikovito okolje, opojne dišave in vonje tujih dežel, predvsem pa nenavadne usode ljudi, ki jih je srečala na poti okrog sveta. Alma v svoji najboljši opravi – leteča na zmajevih krilih navdiha.