Zrcalka I: Zimska zaročenca

Tudi Ofelija ni razumela. Ničesar več ni razumela. Od mraza jo je bolelo v sencih, da ni mogla misliti jasno. Glavo si je ovila v šal, da je komaj videla ven. Nenadoma so se sani spet pognale na pot skozi noč in krilo ji je zavihralo v sunkih vetra. Tresljaji vožnje so jo zvito v dve gubé premetavali kakor punčko iz cunj, ona pa se je trudila, da bi s palčniki ujela zmrzle lase, ki so jo bičali po obrazu. Pred njo je stal Thorn in vodil njuno vprego: njegova ogromna senca, sklonjena v veter, se je spojila z bliskovito vožnjo kakor hitro leteča puščica. V temi so jima s pridušenim pozvanjanjem kraguljčkov tiho sledile sani, ki so nosile lovskega čuvaja in teto Rozalino. Okoli njiju so gole veje dreves parale snežno odejo, puščajoč praske po pokrajini, in le mestoma so se skoznje prikazale zaplate neba. Ofelijo je premetavalo sem in tja, medtem ko se je borila s težkim spancem, ki je vztrajno legal nanjo. Zdelo se ji je, da se ta vožnja ne bo nikoli končala.
Nenadoma so se sence, ki so mrgolele po gozdu, razblinile v nič, in prostrana, kristalna, bleščeča noč je razvila svoj zvezdnati plašč do zadnjih robov obzorja. Ofelija je  za svojimi očali široko razprla oči. Vzravnala je se; leden piš se ji je zapletel v lase in razgled ji je vzel sapo.
Sredi nočne pokrajine je, odrezana od sveta, lebdela čudovita trdnjava, katere stolpi so potapljali vrhove v Rimsko cesto. Razgled je bil bajen skozinskoz: pred Ofelijinimi očmi je vstajal velikanski panj, ki se mu je zemlja odrekla, vijugast preplet donžonov, mostov, strelnih lin, nadzidkov, stopnišč, opornih lokov in dimnikov. Trdnjavo je ljubosumno čuval prstan poledenelih obrambnih jarkov, od koder so se zamrznjene ledene sveče iztekale v praznino, zasneženo mesto pa se je razraščalo iznad spodnjega in zgornjega roba ivnatega pasu. Posejano z razsvetljenimi okni in uličnimi svetilkami je ogledovalo svojo tisoč in eno luč na zrcalu jezerske gladine, in njegov najvišji stolp se je kakor harpuna zabadal v rastoči mesečev krajec.
Nedosegljivo, je ocenila Ofelija. Pogled jo je presunil. To je bilo torej lebdeče mesto, ki ga je Avgust narisal v svojo beležnico?
Thorn, ki je stal na čelu sani, je pogledal preko ramen. Skozi svetle pramene, ki so mu bičali obraz, so se zableščale oči, živahnejše kakor ponavadi.
»Držite se!«
Ofelija se je zbegano oklenila tistega, kar ji je najprej prišlo pod roko. Sunek vetra, močan kakor metež, ji je vzel sapo, ogromni volčjaki in sani pa so ga zajezdili in se obenem z njim dvignili nad zasneženo pokrajino. Vznemirjeni krik njene botre se je razlegel do zvezd. Ofelija pa iz sebe ni mogla spraviti niti najmanjšega glasu. Čutila je, kako ji na vse pretege razbija srce. Bolj ko so se dvigali v nebo, hitreje so se peljali in vse bolj je čutila, kako jo stiska v želodcu. Po zraku je snežna vprega narisala ohlapno deteljico, ki se je zdela prav tako neskončna kakor tetino kričanje. S snopom isker so sani trdo pristale na ledu obrambnih jarkov. Ofelijo je silovito streslo; skoraj bi padla s sani. Volčjaki so nazadnje vendarle upočasnili dir in vprega se je počasi ustavila pred kolosalnimi, z mrežastim železjem utrjenimi vrati.
»Oblakovo,« je lakonično oznanil Thorn in stopil s sani.
In niti pogledal ni, ali je njegova zaročenka še vedno na saneh.