Štefica Cvek v krempljih življenja

Metatekstualna zankica utegne pobirati grah, opazovati dva sivobela goloba, preštevati pokajene snubce in, ne nazadnje, prirezati nit. Da. Ko se neulovljivost življenja pririne v ilegalno žanrsko popestritev patchwork romana, so robljenje, pikiranje, nitkanje in drapiranje vzori, ki se všivajo v verbalne krpice genialnega romanopisja. Dobrohotnost pisateljičine akrobatske veščine zaguga tla (nemara tudi v solzah) in se pentljasto pretolče do literarnega klicaja (krikač). Kako lepo je, ko te nežno pocukajo, ko se pritihotapi tišina in, jejhata, ko iz (ženske) nuje prelikaš vezenje po D. U.!
- Tjaša Koprivec, urednica

Kultni roman pisateljice Dubravke Ugrešić je primer postmodernistične parodije na žensko prozo. Junakinji romana sta pravzaprav dve. Prva je sama avtorica, ki skuša pod pritiskom prijateljev napisati »žensko zgodbo«, a ji kmalu postane jasno, da to ni lahka naloga, če se želi izogniti klišejem, ki tovrstno prozo ponavadi obdajajo. Druga je Štefica Cvek, debelušna strojepiska, nekakšna hrvaška Bridget Jones, ki neuspešno išče fanta, neuspešno hujša in prav tako neuspešno (ne) naredi samomor(a).

Dubravka Ugrešić obdeluje tekst kot prava šivilja: v tekstu mrgoli krojaških znakov in postopkov, avtorica pa nam v začetku romana pojasni, kje lahko tekst izrežemo, kje ga moremo - v skladu s svojo domišljijo - razširiti, kje lahko kaj »zaheftamo« in kje kaj »doštukamo«, vsako poglavje pa začne z naključnim nasvetom iz ženskih tabloidov (v stilu, da je voda, v kateri se je kuhala špinača, dobra za odstranjevanje madežev iz črne volne, in podobno). Izredno humorna in topla knjiga, ki spretno vijuga med pikrostjo in dobrohotno prizanesljivostjo do stereotipnih težav samske ženske, ki se približuje tridestim. Roman je doživel tudi slavno ekranizacijo v režiji Rajka Grlića.

Slovenski natis je gmotno podprla Javna agencija za knjigo RS.