The store will not work correctly in the case when cookies are disabled.
Politika piškotkov
Spletna stran za pravilno delovanje košarice,nakupnega procesa in ostalih funkcionalnosti uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po strani se strinjate z uporabo piškotkov. Kliknite tukaj za več informacij o piškotkih.
Graeberjev provokativno-inspirativni, a tudi precej brani pamflet prihaja na navidezno nemogoč teren, saj česa takega, kot je anarhistična antropologija, na prvi pogled ni. Sodobna antropologija je sicer veliko prispevala k postkolonialnim študijem, nasploh k zatonu evrocentrizma ali vsaj k temu, da se ta ne more več razglašati za univerzalni um. K temu je pripomogla neizmerna količina »terenskih raziskav« oziroma pričevanj o raznoličnosti in inovativnosti človeškega socio-kulturnega eksperimentiranja.
PRISPEVEK K ANTROPOLOGIJI ANARHIZMA (odlomek iz spremne besede)
Graeberjev provokativno-inspirativni, a tudi precej brani pamflet prihaja na navidezno nemogoč teren, saj česa takega, kot je anarhistična antropologija, na prvi pogled ni. Sodobna antropologija je sicer veliko prispevala k postkolonialnim študijem, nasploh k zatonu evrocentrizma ali vsaj k temu, da se ta ne more več razglašati za univerzalni um. K temu je pripomogla neizmerna količina »terenskih raziskav« oziroma pričevanj o raznoličnosti in inovativnosti človeškega socio-kulturnega eksperimentiranja. Množica rezultatov nas lahko zapelje v začarani krog: »Poglejte, kako se človeške kulture razlikujejo in kako pisane so! Sicer pa se, če dobro premislimo, se niti ne razlikujejo tako zelo ...«. Ta aporija med univerzalizmom in relativizmom se drži marsikatere akademske vede, še posebej danes, v času prevlade postmodernističnega skepticizma. Kot da je zmanjkalo poguma za »iti čez«, prestopiti na tisto stran, ki omogoča pogled na logiko teh aporij. V zahodnjaški akademski kulturi to nezmožnost prestopa utemeljujejo na domnevni metodološki doslednosti, ki pa ne prenese niti najbolj skromnega epistemološkega preskusa. Ni nenavadno, da je znanost (na tem mestu me seveda ne zanimata naravoslovje in tehnika) zvedena na vedno bolj osiromašeno statistično evidentiranje že obstoječih banalnosti, ki se jih, v imenu metodološke korektnosti, ne sme dotakniti nikakršna kritična teoretska refleksija. Antropologija bi tu lahko veliko prispevala z raziskovanju in etnografskemu zbiranju birokratskega materiala, ki vzpostavlja in ohranja tovrstne akademske rituale. Taka ironična veda bi znala – prepotrebno – denuncirati ustanovo, ki svojim članom jemlje pogum, da bi »pogledali z druge strani«.
