Gnilo rdeče, Jean-Baptiste Malet

Kaj imajo skupnega pica, kečap in omaka za špagete? Paradižnikovo mezgo. Mednaroden izdelek, znan in uporabljan po vsem svetu. Malokdo ve, da zapakiran v velike sode, enake tistim z nafto, potuje preko celin, še preden ga v italijanskih, francoskih ali španskih tovarnah, v katere pogosto nikoli ni vstopil pravi paradižnik, obdelajo in pošljejo na trg v pločevinkah, okrašenih z okroglimi rdečimi sadeži, ki ustvarjajo vtis svežine.

Industrija paradižnikove mezge je ena največjih in najmočnejših na planetu in ustvarja izjemne dobičke. Poleg peščice velikih proizvajalcev obstaja še cela galaksija podjetij, aktivnih na tem področju, kjer so lahki zaslužki, prevare s hrano in organiziran kriminal ena in ista stvar. Za botanike je paradižnik sadje, za gospodinje zelenjava, za trgovalce pa blago, ki ni nič drugačno od nafte.

V raziskavi, ki je trajala več kot dve leti, je avtor rekonstruiral dobičkonosno proizvodno verigo industrijskega paradižnika, ki vzbuja tudi apetite mafij različnih držav. Od kitajskih okrožij, kjer v tovarnah zaposlujejo zapornike ter tako nižajo ceno, do kalifornijskih tovarn, ki odgovarjajo z najmodernejšo mehanizacijo, od nasadov južne Italije, kjer je izkoriščanje občasnih delavcev običajna praksa, do obratov v Gani, kjer iz Kitajske uvoženo mezgo pakirajo v konzerve italijanskih barv, je ta raziskava spust v podzemlje, ki v veliki meri razkrije laži globalizacije. In tudi to, koliko strupa se skriva v živo rdeči barvi naših najljubših jedi.