Nabiralka samot

Konstelacija z luno

Luna je vzšla, kot velika
popotna bisaga svetlobe.
Konstelacija se je nenadoma
spremenila.
Amnezija nečesa,
kar niti prej ni imelo imena.
Nič kot da se ni spremenilo,
čeprav se je nespregledljivo
spremenil svet.
Zloščen do bridke samote
lahko čutiš le molk
svoje besede.
Nebotičniki se pospešeno
dotikajo sanj
in ostrijo konice neba.
Šibak ogenj zahoda
in razprostrta veščina
srebrne vešče na okenski šipi.

In sanjaš, seveda.
Znova in znova
zadet z nerazložljivim
milostnim strelom
besede.
Pod široko razprtim
pogledom lune samote.
Po žilah ti krožijo sanje
namesto krvi.
Zato si neviden
za druge.

In samote noči,
ko se mačke ne ganejo
več z odej naših postelj,
boječ se, da se ne bomo več
vrnili iz spanja.