Topologija zlatoroga

»Egon se je rad ukvarjal z nasilnimi prevzemi šibkejših, bil je poosebljena različica podjetniškega kanibalizma.«

»Kako ste že rekli: pohlep?«

»Tako je pravila Enia,« popravim primarija.

»Bi utegnila biti tudi Enia vaš nadomestni starš, kaj menite?«

»Nesmisel,« ugovarjam, »v njej bi težko prepoznal brutalnega plenilca, kakršen je bil Egon, ki se je vedno slinil z računico v žepu.«

»Ste lahko bolj natančni?«

»Agencija NO LIMIT, ki jo je ustanovil v devetdesetih, ni več samo potihoma predstavljala svoje dosežke na področju oglaševanja, tudi v resnici je hotela kar največ, pravzaprav vse, kar je dišalo po dobičku.«

»Ampak kakšen je bil namen s planino?« morda že četrtič vpraša Bradaškja.

»Samo to vem, da je šlo za odkup določenih parcel, ki so bile sprva v osrednjem območju Alpskega narodnega parka, potem pa so se sumljivo hitro znašle na robnem območju. Po neuradnih poteh naj bi pridobili soglasja in vsa dovoljenja za gradnjo nekakšne počitniške idile. Tej ideji pa naj bi botroval bavški župan.«

Inšpektor postane pozornejši: »FrancP.,rojen v Spodnjih Gorjušah?«

»Kolikor sem vedel, je bil poleg županovanja, ki ga je opravljal, Franc izučen mizar. Rad se je ponašal z nazivom lesarskega inženirja, zato so ga krajani kratko malo preimenovali v mojstra Gorjušo. Prvič ko je stopil skozi vrata mojega studia, sem takoj zavohal vonj, ki se je čokoladno medil z vonjem lesa. To pa je bila tudi edina aromatična, da ne rečem prijetna izkušnja, ki sem jo imel z njim.«