Brezplačna dostava nad 35 €
Varljive postelje / Deceitful Beds Varljive postelje / Deceitful Beds Varljive postelje / Deceitful Beds SAADAT HASAN MANTO: MOZEL (Varljive postelje / Deceitful Beds) Zbirka Rak samotar: Prevajanje v izvirnik. Pogovor z urednico zbirke, Ano Jelnikar
Varljive postelje / Deceitful Beds

Varljive postelje / Deceitful Beds

Avtor: Ismat Chugtai, Saadat Hasan Manto Založnik: Sanje Jezik: slovenski, angleški Prevod: Ana Jelnikar
Četvorček provokativnih, briljantnih kratkih zgodb Ismat Chughtai (Pregrinjalo, V imenu tistih poročenih žensk) in Saadata Hasana Manta (Mozel, Toba Tek Sing), ki danes veljata za stebra moderne urdujske kratke proze. Dvojezična slovenska in angleška edicija obsega dva zvezka štirih kratkih zgodb in izhaja v zbirki Rak samotar.
Redna cena: 25,00 €

Vaše naročilo bo zavito kot darilo. Ko bo naročilo zapakirano, same vsebine paketa ne boste morali videti.

Izberite darilni ovoj

    • Eko zavijanje

      Eko zavijanje

      2,70 €

      70 gramski ekološki natron papir.

    • Praznično zavijanje

      Praznično zavijanje

      3,29 €

      Kakovosten darilni papir.

  • Prosimo, preverite in potrdite izbrano

    Darilno zavijanje je dodan.

    Datum izida: 20. Sep. 2023

    Z nakupom tega izdelka podpirate slovensko knjigo in zaupanje v moč domišljije in lepote.

    Razpoložljivost: Na zalogi
    SKU
    9789612747787

    Ismat Chughtai in Saadat Hasan Manto sta pričela pisati sredi pretresov, preden je Indija postala neodvisna, krvave posledice njene razdelitve pa so močno pretresle oba. Danes veljata za stebra moderne urdujske kratke proze. V svojih zgodbah razkrivata lažno moralo, verski fanatizem in tabuizirano spolnost, z nezmanjšano močjo pa še zmerom izzivata bralca. Leta 1945 sta se skupaj znašla na sodišču zaradi obtožb o obscenosti. Vseh obtožb sta bila oproščena, zmagala je umetniška svoboda.

    Ismat Chughtai and Saadat Hasan Manto began writing amid the upheaval of the years leading up to India’s independence, and were profoundly affected by the bloody aftermath of Partition. Today they stand as two pillars of modern Urdu short prose. With an abiding power to unnerve the reader, their stories expose false morality, religious bigotry and taboo sexuality. At one point, both found themselves in court, on charges of obscenity. What transpired was an unabashed defence of artistic freedom.

    Medijski odzivi

    »Življenje Ismat Chughtai je vijugalo med ovirami konzervativne družbe; njene zgodbe so kot udarni valovi butale v okostenelo miselnost ljudi okoli nje.«
    – Sukrita Paul Kumar

    »Ismat Chugtai’s life ran like a ‘crooked line’ through the conservativism of her society and her stories sent shock waves into the closed psyche of the people around.«
    – Sukrita Paul Kumar

    »Manto je v svojem bistvu morda moralist, ni pa naiven. Njegova moč je v tem, da se je sposoben brez sentimentalnosti, iluzij ali upanja zazirati  v realnost.«
    – Alok Bhalla

    »Manto is perhaps at the heart a moralist, but he isn’t naïve. Indeed, his strength lies in his ability to gaze hard at the real world without sentimentality, illusions or hope.«
    – Alok Bhalla

    Podrobnosti
    Datum izida 9/20/2023
    Format (mm) 87 x 75
    ISBN 9789612747787
    Prevod Ana Jelnikar
    Urednik Ana Jelnikar
    Zbirka RAK SAMOTAR
    Založba Sanje
    Jezik slovenski, angleški

    Slovenska edicija:


    S Shahidom sahibom sem se nastanila v hiši gospoda Aslama. Komaj smo se pozdravili, že je zagnal vik in krik zaradi domnevnih obscenosti v mojem pisanju. Jaz pa sem bila tudi kot obsedena. Shahid sahib me je poskušal obrzdati, toda zaman.

    »In kako vulgarne besede ste šele vi uporabili v svojem romanu Gunah ki Ratein! Tudi podrobnosti spolnega odnosa ste opisali samo zato, da bi bralce vzdražili,« sem rekla.

    »Moj primer je drugačen. Jaz sem moški.«

    »Sem jaz kriva, da ste?«

    »Kako to mislite?« V obraz je bil zaripel od jeze.

    »Reči hočem, da vas je Bog ustvaril moškega, jaz nisem imela nič pri tem. Mene pa je ustvaril žensko in vi niste imeli nič pri tem. Svobodni ste, da lahko pišete, kar hočete, in ne potrebujete mojega dovoljenja. Prav tako pa tudi jaz ne čutim nobene potrebe, da bi vas morala prositi za dovoljenje, da smem pisati, kot hočem.«

    »Izobraženo dekle iz spodobne muslimanske družine ste.«

    »Vi ste tudi izobraženi. In tudi iz spodobne muslimanske družine.«

    »Vi bi radi tekmovali z moškimi?«

    »Nikakor ne. Vedno sem se trudila, da bi dobila višje ocene kot dečki v mojem razredu, in pogosto mi je tudi uspelo.«

    (Iz zgodbe Ismat Chughtai V imenu tistih poročenih žensk, prev. Tina Mahkota)

     

    Niso pa bili vsi pacienti nori. Nekateri so bili popolnoma normalni, razen da so bili morilci. Da bi jih rešili pred rabljevo zanko, so jih sorodniki strpali v umobolnico, tako da so podkupili celo vrsto uradnikov. Njim se je menda vsaj približno svitalo, zakaj so razdelili Indijo in kaj je Pakistan. Glede trenutnega položaja pa so bili tudi oni nepoučeni.

    (...)

    Kje točno leži ta Pakistan, pa norci niso vedeli. Ravno zato ne nori in ne deloma nori niso vedeli povedati, ali so trenutno v Indiji ali v Pakistanu. Če so v Indiji, kje za vraga je torej Pakistan? Če so v Pakistanu, kako je mogoče, da je bil ta še pred kratkim Indija?

    Nekega norca je ves ta cirkus o Indiji-Pakistanu-Pakistanu-Indiji tako močno zmedel, da je nekega dne med pometanjem vse skupaj odvrgel iz rok, splezal na najbližje drevo, se ugnezdil na vejo in od zgoraj dve uri razpredal o kočljivi problematiki Indije in Pakistana. Pazniki so mu rekli, naj pride dol; on pa se je povzpel še eno vejo više. Ko so mu zagrozili, da bo kaznovan, je slovesno izjavil: »Ne želim živeti ne v Indiji ne v Pakistanu. Živel bom na tem drevesu.«

    Ko so ga končno le prepričali, da je splezal dol, je začel objemati sikhovske in hindujske prijatelje in solze so mu lile po licih, ker je bil prepričan, da ga bodo vsak čas zapustili in odšli v Indijo.

                                                    (Iz zgodbe Saadata Hasana Manta Toba Tek Singh, prev. Tina Mahkota)

      

    Angleška edicija:

    I went, along with Shahid Sahib, to stay at Mr. Aslam’s house. We had barely exchanged greetings when he began to rant about the alleged obscenity in my writings. I was also like a woman possessed. Shahid Sahib tried to restrain me, but in vain.

    ‘And you’ve used such vulgar words in your Gunah ki Ratein! You’ve even described the details of the sex act merely for the sake of titillation,’ I said.

    ‘My case is different. I’m a man.’

    ‘Am I to blame for that?’

    ‘What do you mean?’ His face was flushed with anger.

    ‘What I mean is that God made you a man, and I had no hand in He made me a woman, and you had no hand in it. You have the freedom to write whatever you want, you don’t need my permission. Similarly, I don’t feel any need to seek your permission to write the way I want to.’

    ‘You’re an educated girl from a decent Muslim family.’

    ‘You’re also educated. And from a decent Muslim family.’

    ‘Do you want to compete with men?’

    ‘Certainly not. I always endeavoured to get higher marks than the boys in my class, and often succeeded.’

    (Ismat Chughtai, from ‘In the Name of Those Married Women’, tr. by M. Asaduddin)

     

    Not all inmates were mad. Some were perfectly normal, except that they were murderers. To spare them the hangman’s noose, their families had managed to get them committed after bribing officials down the line. They probably had a vague idea why India was being divided and what Pakistan was, but, as for the present situation, they were equally clueless.

    (...)

    As to where Pakistan was located, the inmates knew nothing. That was why both the mad and the partially mad were unable to decide whether they were now in India or in Pakistan. If they were in India, where on earth was Pakistan? And if they were in Pakistan, then how come that until only the other day it was India?

    One inmate had got so badly caught up in this India-Pakistan-Pakistan-India rigmarole that one day, while sweeping the floor, he dropped everything, climbed the nearest tree and installed himself on a branch, from which vantage point he spoke for two hours on the delicate problem of India and Pakistan. The guards asked him to get down; instead he went a branch higher, and when threatened with punishment, declared: ‘I wish to live neither in India nor in Pakistan. I wish to live in this tree.’

    When he was finally persuaded to come down, he began embracing his Sikh and Hindu friends, tears running down his cheeks, fully convinced that they were about the leave him and go to India.

    (Saadat Hasan Manto, from ‘Toba Tek Singh’, tr. by Khalid Hasan)

    Ismat Chugtai

    Poglej si ostala dela

    Saadat Hasan Manto

    Poglej si ostala dela