Trpljenje mladega Wertherja

Da, ljubi Wilhelm, otroci so mojemu srcu najbližji na svetu. Gledam jih in vidim v majhnih rečeh kali vseh kreposti, vse moči, ki jo bodo nekoč tako zelo potrebovali; začutim, kako se bo trmoglavost razcvetela v stanovitnost in klenost značaja, iz prešernosti bosta pognali prikupna šegavost in lahkotnost, s katero smukneš čez nevarnosti tega sveta – in vse to je tako nepokvarjeno, tako celovito! – pri tem pa si vselej, vselej ponavljam zlate besede učenika ljudi: Bodite taki, kakor eden od teh! In glej, dragi moj, s temile, ki so prav takšni kakor mi, v katerih bi morali videti zgled, s temile ravnamo, kakor da bi bili naši podložniki. Svoje volje naj ne bi imeli! – Kaj je mi nimamoč In kaj nam daje več pravice? – Da smo starejši in pametnejši? – Dobri bog nebeški, ti vidiš samo stare otroke in mlade otroke in nič drugega; in kateri te bolj radoste, je tvoj sin že zdavnaj oznanil. Verujejo vanj, a ga ne poslušajo – tudi to je stara pesem! – in krojijo svoje otroke po sebi in zbogom, Wilhelm! Ne maram še naprej devetkati o tem.