Ko se tam gori olistajo breze

Pripovedka Ko se tam gori olistajo breze se začne z izbruhom, tako rekoč sredi stavka, in v kronološkem smislu nekje na sredi obdobja, ki ga zgodba zajema, s prizorom na reškem pomolu, kjer se Rozina mikasti z nasilnim grškim mornarjem. Šele nato se pripoved retrospektivno vrne v vse bolj oddaljeno preteklost, na začetek prve svetovne vojne, ko sta Rozina in Brinovc, slovenska izseljenca v Ameriki, obiskala domovino, a se je dopust zaradi izbruha vojne spremenil v prisilno bivanje v Sloveniji vse do njune smrti. In nato še bolj v preteklost, v njeno mladost pri teti v Ameriki, k njenemu srečanju z Brinovcem in k zgodnjim letom njunega zakona. Šele na koncu pripovedke se časovna zanka sklene z zadnjim obdobjem junakinjinega življenja in smrtjo.

Rozina je zelo poseben ženski lik, živo nasprotje premnogih, ki so in še danes 'pustošijo' po slovenski književnosti: cankarjanske matere, vdane, požrtvovalne, nedolžne, izgubljene, ali pa njihovo svetopisemsko nasprotje, zapeljivke, lahkoživke. Oboje pa nekako obsojene na pogled od zunaj, na trpnost ali zgolj na re-akcijo. Pri Smolnikarjevi so prav ženske nosilke dejanj, zamisli ali dvomov in stisk in med njimi je prav Rozina iz zelo posebnega testa: »Mudilo se ji je v življenje, kako se ji je mudilo,« opisuje avtorica njeno nestrpno osvajanje Brinovca in njeno svobodno odkrivanje erosa. In treba je povedati - ker je bilo o teh nekaj vrsticah pač toliko izrečenega na sodišču - v knjigah Brede Smolnikar je spolnost velikokrat nasilno in kruto demonstriranje nadmoči, a prav v Brezah so opisi spolnosti izjemno radoživi, pristni in prosti vsakega licemerja, so resnična potrditev življenja brez trohice sprenevedanja in brez dlake na jeziku. V tem smislu so v slovenski književnosti, kjer je spolnost večinoma ali patetična ali prostaška, absolutni unikum.

- Tanja Lesničar Pučko (iz spremne besede k knjigi)