Edini sin

Audeguyjev Edini sin, ki v pogumnem in zgodovinsko intrigantnem proznem metu zaupa zgodbo Rousseaujevega pozabljenega brata Françoisa, pomenljivo, ironično in čutno premeša razsvetljeno ozračje 18. stoletja. Z vrhunsko bravuro pisano romaneskno delo je leta 2007 obsijala najpomembnejša francoska literarna nagrada (prix des Deux Magots).

Jean-Jacques Rousseau v Izpovedih le dvakrat omeni svojega starejšega brata Françoisa. V Edinem sinu zatorej Stéphane Audeguy obudi Rousseaujevega pozabljenega brata; to napravi v maniri mračne, napete zgodbe, ki predstavi skrivnostni svet Pariza v 18. stoletju. Že v ranih letih vpeljanemu v filozofijo svobodomiselnosti in pozneje danemu v uk k urarju, se družina odreče Françoisu, zato se ta zateče v pariško podzemlje. Tam si poišče delo v bordelu, kamor zahajajo politiki in duhovniki, in začne svojo osebno študijo raznolikosti spolnega poželenja – do njenih najskrivnostnejših nagnjenj. Audeguy se pri raziskovanju medsebojnega delovanja med posameznikom in družbo poslužuje svobodomiselnega napredka v rousseaujevski tradiciji, vendar s povsem drugačnimi poudarki. Pogumno in zgodovinsko intrigantno delo Edini sin je v mnogo pogledih Françoisov osebni, a od Izpovedi nedvomno drugačen portret človeške narave.