Avtomobilski bluz

Malo je podobno glasbi skupine Boards of Canada; nekakšni dvigajoči se nanosi ali pa čiste podobe, ki lebdijo v zraku, še bolj pa nevidna vrata, ki vodijo do neke tuje preteklosti, ki lahko postane naša lastna, čeprav je nismo doživeli. To je ena možnost. Lahko pa bi bila tudi neka druga; avtomobilov je veliko, veliko kot zvezd, in pesnik ima rad avtomobile. Pravzaprav ima raje avtomobile kot poezijo in tudi kot zvezde. A poezija je vseeno prevozno sredstvo, ki pelje višje in dlje kot druga prevozna sredstva. Včasih tudi do zvezd. Konkretno: v Avtomobilskem bluzu se stvari nekako dopolnijo. Izhajajo iz čistega začetka, recimo iz pesmi Psalm – magnolije v aprilskem snegu skoči ven Vožnja. Pa kakšen hommage ljubeznim, za lažjo orientacijo, da se vidi, od kod smo uvozili začimbe. Potem imamo tu še formalne trike; popačenja v sonetu in držanje za plot v sekstini, pa seveda pesmi, ki so skoraj zgodbe, in zraven še esej, kot ključ za konzervo. Imamo pa tudi še nekaj, nekakšen občutek, da Zupan govori samo še takrat, ko ima kaj povedati. In to je ponavadi dobro. Nežno in nekako osvobajajoče. 

Uroš Zupan (1963), pesnik, esejist, občasni prevajalec in prejemnik vrste literarnih nagrad, z družino živi v predmestju Ljubljane.