Naj gre za jezik; M. Stabej

Dr. Marko Stabej:
»Jezikovni kotički, kolumnice in rubričice imajo dolgo in močno tradicijo v slovenskem jezikovnem prostoru. Jezikovne strasti se med nami, govorci slovenščine, pogosto razplamtijo, če že ne javno, pa vsaj za zaprtimi vrati. Med govorci in poslušalci. Med pisci in bralci. Med avtorji in lektorji. Med lektorji in uredniki. Med ženami in možmi, strici in tetami. Nekateri so zelo trdno prepričani, da je njihov jezik najboljši in njihov pogled na jezik najpravilnejši, najpravičnejši. Zato drugim radi vsevprek solijo jezikovno pamet – ali jih vsaj ostro kritizirajo. Od slovenistov, še posebej pa od slovenskih jezikoslovcev, ljudje takorekoč mazohistično pričakujejo nenehno neusmiljeno jezikovno pridigo po eni strani, po drugi pa trdna, nedvoumna in neizprosna povelja, kaj se v jeziku sme in mora početi, česa se je treba vzdržati in čemu za vselej odreči. Tako v javni kot v zasebni rabi. Naložena je tudi pokora za zadrte grešnike – javno sramotenje, obtožba narodne izdaje in podobne hude kazni. Nekaterim se zdi to vse skupaj zelo nemoderno – jaz sem že med njimi; tudi če razumem zgodovinske vzroke za tako razmerje do slovenskega jezika in jezikoslovja.«

Dr. Ina Ferbežar, urednica:
»Kolumne so nasta(ja)le kot asociacije ob aktualnem jeziko(slo)vnem dogajanju ali ob trenutnih, čisto konkretnih, včasih povsem osebnih jezikovnih zadregah. Zato jih je mogoče prebirati na različne načine: od začetka proti koncu, od konca proti začetku, od sredine naprej ali nazaj … ali jih izbrati čisto naključno. Pri zajtrku, na avtobusu ali za študij, tiho ali na glas. V vsakem primeru se bo bralcem razkril avtorjev celovit oziroma celostni pogled na slovenščino.
Naš čas je čas nenehnih izbir. Marko Stabej nam za hec in hkrati še kako zares pripoveduje, da te obstajajo tudi v jeziku; da je včasih vseeno, katero možnost izberemo, da pa je včasih v jeziku dobro biti tudi izbirčen. Da je na jezik, njegove pojave in pojavnosti ter na samo jezikoslovje mogoče gledati iz različnih zornih kot(ičk)ov. Naj gre za jezik so duhovito vabilo govorkam in govorcem slovenščine, poklicnim (in ja, tudi poklicanim) in nepoklicnim, naj pozabijo na klišeje o rabi jezika, naj nanjo pogledajo drugače, odgovorno, naj iz jezika, slovenščine, naredijo samo svoje in samosvoje sporazumevalno orodje ... in naj si pri tem (za)upajo.«

Iz spremne besede dr. Primoža Viteza:
»Naj gre za jezik ponuja dvainštirideset kratkih tematskih premislekov, v katerih se ukvarja s tistimi jezikovnimi pojavi ali spremembami, ki so lahko zanimivi tako za vsakdanje preudarjalce jezikovnih rab kot za poklicne uporabnike slovenščine. Tudi za jezikoslovce. S to knjigo je Stabej jeziko(slo)vno misel premaknil iz zapovedanega medijskega kota v javni kulturni forum in svoja dognanja, natančno izrečena in marsikdaj duhovita, ponudil široki slovenski javnosti.«