Srebrni golob

Srebrni golob je otrok obdobja, ki se – v nasprotju z zlatim vekom ruske književnosti z začetka 19. stoletja – imenuje srebrni vek ali obdobje ruske kulturne renesanse (1890–1917); če se književnost zlatega veka koplje v ›Puškinovem soncu‹, književnost srebrnega srebri v soju ›Blokove lune‹ in je prežeta z različnimi katastrofičnimi občutji modernega človeka, ki je, med drugim, izgubil Boga.

Še vedno je tu; še vedno izgovarja svojo prvo besedo ogenj, sedi v Tolstojevem naročju in v moskovskem stanovanju na Arbatu posluša starševske prepire; še vedno ga imajo za nezemsko bitje, ki se v nasprotju z običajnimi ljudmi nikamor ne odpravlja, marveč se, zdaj tu, zdaj tam, pojavlja, po prejeti klofuti pa kot knez Miškin, kakor so ga klicali v študentskih letih, nastavlja drugo lice; še vedno se širijo govorice, da je Bulgakov lik Mojstra zasnoval z mislijo nanj in, glej, njegove ›plameneče kodre‹ občuduje celo Cvetajeva; njegove besede so še vedno plamenonosne, zavezane odkrivanju novega zvena, ki je zanj počelo pomena, in njegov ples je poln besov; beseda ljubezen ga še vedno navdaja z mističnim strahom: srčne izbranke nenavadno, včasih kar na drevesu, osvaja; še vedno se mu zdi, da ga nekdo zasleduje, med letoma 1880 in 1934 pa ostaja večna sled tuzemskega bivanja Borisa Nikolajeviča Bugajeva, ›prekrščenega‹ v znamenitega predstavnika ruskega simbolizma in velikana modernizma Andreja Belega.

Iz spremne besede prevajalke Sare Špelec.