ŠTIRIVRSTIČNICE - RUBAIJAT, Omar Hajam

Rubai, štirivrstičnico z epigramatično vsebino, sestavljata dva dvovrstična stiha in je značilna za perzijsko poezijo. Od tod tudi ime rubai, kar v arabščini pomeni "četveren", Perzijci imenujejo to obliko taraneh - "naglo prijeti" oziroma dobaiti - dvovrstičnica. Klasična versifikacija štirivrstičnic nerekuje rimo v prvi, drugi in zadnji vrstici: aaxa

Opustitev monorimične strukture, skupaj s kratkostjo štirivrstičnic, sta gotovo prispevali k njihovi veliki popularnosti v severni Perziji v enajstem in dvanajstem stoletju, v dobi, ko so nastale Hajamove in mnoge druge zelo znane štirivrstičnice, ki so se ohranile do danes, čeprav je večina tedanjih perzijskih pesnikov sledila arabskim modelom, pri katerih prevladujejo dolge monorimne pesmi. Vzpon rubaijat je sovpadel z zavračanjem dolžine in visoko izumetničenih panegirikov ter pripovednih pesmi enotne rime. "svobodnejša" štirivrstičnica je zaghtevala od pesnikov, ki so bili prej malodane ukleščeni v številne rime na koncu vrstic, manj napora. "Svobodni" pesniki so bili manj izpostavljeni kritiki kot dvorni pesniki, ki so morali držati predpisane oblike; njihova moč in umetnost sta bili v tem, da so bili sposobni ustvariti kratko in povedno ugotovitev. Epigramatičen stih, ki je značilen za rubai, je sprva opisna in izrazna otvoritev; morala, na kateri sloni, pa je razvidna iz zadnje vrstice, kakor je dejal pezijski pesnik Saib: "v rubaiu v zadnji vrstici kazalec pokaže v srce."