Plesalec

RAZPRODANO!

Pripoved se začne s prizori iz ruske vojaške bolnišnice, kamor pridejo otroci, med katerimi je tudi Rudolf, razveseljevat ranjence. Rudolf jih zabava s plesom in tako odkrijejo njegov talent, nakar ga pošljejo v baletno šolo v Leningrad. Leta 1961 med turnejo po Franciji ostane v Parizu, zato ga kot izdajalca domovine obsodijo na sedem let prisilnega dela. Vendar Rudolfu tega ni dosti mar, na zahodu se predaja sladkemu, dekadentnemu življenju z mamili, homoseksualci in vso svetovno smetano.

Ob tem se seveda kar samo od sebe postavlja vprašanje: Zakaj neki bi človek bral izmišljeno pripoved o resnični osebi, če lahko prebere biografijo o njejč Odgovor je jasen takoj, ko preberemo prvih deset strani McCannovega romana: to ni Rudolfova biografija, to je knjiga, v kateri se junak z imenom Rudolf Nurejev kaže kot senca, ki pada na vse, o čemer je govora v njej. Pisatelja torej ne zanima toliko Nurejev sam po sebi, kolikor vpliv, ki ga ima na življenja drugih ljudi. Kot šestleten fantek Rudolf pleše za vojake, ki nimajo rok in nog. Izkušnja teh vojakov je ravno tako pomembna za ples, kakor plesalec, ki ga ustvarja. Prav tako se pisatelj ne ukvarja s tem, zakaj Nurejev pobegne iz Rusije, bolj ga zanimajo učinki, ki jih ima njegov pobeg na ljudi, ki so ostali doma (domače zaslišujejo, očeta vržejo iz partije itd.). In ta idejna zasnova pogojuje tudi sam način pripovedovanja. Rudolfova osebnost in njegov umetniški razvoj sta prikazana skozi prvoosebno pripoved več kot dvajsetih ljudi, ki se jih je tako ali drugače dotaknil: njegovih domačih, učiteljev, znancev, ljubimcev, služabnikov in drugih, bolj obstranskih oseb (npr. hudobnega sošolca ali pilota, ki je napisal poročilo o incidentu na letalu). Prav tako je Nurejevo pestro nočno življenje v New Yorku, ki ga je preživljal v družbi Marthe Graham, Andyja Warhola, Jimija Hendrixa, Johna Lennona in drugih, prikazano skozi tok zavesti njegovega prijatelja Viktorja Parecija. Tako je v trideset strani dolgem monologu brez ene same pike sijajno ujeta kokainska energija sedemdesetih let. Nurejev pogled je v knjigi podan samo enkrat, in sicer v obliki dnevniškega zapisa, vendar je ta pasaža v primerjavi z ostalimi precej bolj skrpucalasta. Ravno ta kontrast pa ima sijajne učinke: skozenj se nam glavni junak kaže kot nekdo, ki skozi življenje hodi drugače kot drugi, začutimo lahko njegovo robato ambicioznost, grobo nadutost in premočrtno provokativnost, hkrati s tem pa tudi njegov razbeljeni šarm, zagrizeno garaštvo, sočutnost in karizmo, ki se ji nihče ne more upreti.