Utopia

Spomnim se, bila je pozna zima. Čakal sem na tramvaj na Šubičevi v Zagrebu in nisem imel pojma, kaj naj naredim s svojim življenjem. Zazvonil je telefon. Peter me je vprašal, ali bi se preselil v Split in z njim vodil knjigarno. Danes sem znova v Zagrebu. Čakam klic. Ne želim vedeti, kaj bom, ko bom velik.

*

To je noč nemogoče dramaturgije, a spet edine možne, tiste brez reda, nejasne, zgodbe, ki se giba in prilagaja kot boj za preživetje. V njej so dovoljena vsa sredstva, ideali in trdna stališča pa pomenijo zanesljivo smrt. Oh, to čudežno življenje, ki nas zasužnjuje z raznimi ukanami, drobnimi podlostmi in nam podtakne mediteransko zimsko noč prav v trenutku, ko smo pomislili, da smo naposled našli vsaj kažipot k mestu, do katerega želimo priti.

Družba ne obstaja. Od takrat, ko je bil objavljen ta strašni podatek, smo se odtujili od drugih in zmedenost je postala naša usoda. Urejene odnose je zamenjal kaos. Notranji mir in jasne vrednote je zamenjala nezmožnost procesiranja podatkov. Da bi lahko ves barbarski dotok informacij postavili v določen ustroj, bi morali imeti v sebi vpisan jasen vrednostni sistem, ki procesira informacije in iz njih ustvarja jasno stališče, bistro kot ulična svetlika v burjasti noči.

Moj notranji svet ni nič bolj utesnjen od zunanjega. Težava s svetom je v tem, da bolj ko ga odkrivamo, bolje ko ga poznamo, bolj se nam zdi, da se zmanjšuje in s tem postaja klavstrofobičen, brez neskončnosti in nepreglednih prostranstev, vse na njem ima jasne, izmerjene gabarite in lastnosti. To me napelje k misli, da so samo skrivnostni, neznani, skorajda nedoumljivi prostori brezkončni. Samo skrivnostnost torej obljublja nepregledno odprto morje, na katerem nam lahko pogled odtava in v nas odpre nove svetove, ki nas ne bodo dušili. In to je pomembno, ker nam zastaja dih, ko v plamenih izginjajo pozdravi, ki so jih naši predniki iz nekih davnih časov poslali nam, ki nimamo prihodnosti, ker smo jo omejili na politično kategorijo in jo s tem izbrisali iz človeškega duha.

*

Obljubil sem to lastnim spominom na vlake.

Upal sem, da je to zadnji sneg te zime. Tisti, ki me je pospremil iz Ribniškega sela, mi padal na ramena in kvasil mojo potovalko. Bil je to krasen sneg in ni me motil. Prijalo mi je njegovo škripanje pod mojimi čevlji. Prijalo mi je celo tudi to, da se je pretvarjal v hladne kapljice vode na mojih licih in dlaneh, medtem ko sem se spuščal iz Ribniškega sela po potki ob ribnikih in skozi park ter zavil proti Tomšičevi ulici, ki je migotala v prihajajoči noči. Maribor me je pospremljal na pot. Bil je začetek marca. Zima je imela neke nam nepoznane namere. Imela je, očitno, tudi nam nedoumljive zaplate snega. Mesto se je belilo pod njim. Nisem imel nič proti temu. Odpravil sem se domov. Na jug.

Maribor zmeraj zapuščam z vlakom. Tako tudi prihajam. Vse svoje življenje.

Čeprav me spominja na nasmeh moje babice, ta zgodba ni o Mariboru. To je zgodba o enem odhodu. O enem povratku. O nezmožnosti odhodov in povratkov. Izgubljenosti med ti dve končni destinaciji. O vlaku, ki me od otroštva vozi na tej relaciji. Ko sem bil deček, sem verjel, da je mogoče oditi in se vrniti. Verjel sem celo tudi, da je mogoče pobegniti. Vsi sanjajo o velikem življenjskem begu, vozimo pa se zmeraj na isti relaciji, med dvema velikima nezmožnostma.