Krst pri Savici

Stara modrost pravi, da ni pomembno, koliko knjig izda pesnik, ampak kakšne izda. To velja tudi za prozaiste in dramatike, a danes vsaj tiste prve pustimo ob strani. Najbolj znan argument manjših opusov je: saj Prešeren je tudi napisal samo eno knjigo.

Ta argument zdrži tako dolgo, dokler ne ugotovimo, da je pravzaprav napisal dve. Leta 1847 je izdal Poezije in ostal z njimi za življenja komercialno bolj neprofiten avtor, dobrih deset let poprej (1836) pa Krst pri Savici, ki je izšel v samostojni knjižni izdaji.

Prešeren torej ni bil knjižni one-hit wonder, pravzaprav sprva niti ne hit, čeprav se nam zdi, da ga imamo raje takšnega: velikana na piedestalu, ali bolje rečeno, na podstavku pred Tromostovjem, ki zamišljeno zre na Ljubljanico in ki je izdal eno (sic!) zlato knjigo poezije, tisto, s katero se lahko Slovenci nedvomno postavimo ob bok vsem drugim velikim narodom in jih z bokom še celo zbodemo.

Ko sem se pripravljal na pisanje tele spremne besede, sem malce gnjavil poštene ljudi v dveh večjih slovenskih mestih, na kaj najprej pomislijo, ko slišijo Krst pri Savici. Poleg očitnih odgovorov, kot so »Prešeren«, »poezija« in celo »Julija« (hja!), sem dobil v obraz tudi »kdor hoče se podati, mu ne branim«, »Valjhun, sin Kajtimara«, »manj strašna noč je v črne zemlje krilu (sic!)« in celo eno precej dobro recitacijo Uvoda, takšno, kot je novodobni mladi igralci, vajeni kamer POP-TV-ja, bržkone težko zarobijo. In to iz ust mamke, ki je ravno odhajala s svoje vsakdanje tržnice (»Ko sva že ravno pri pesmicah, a zelja pa ne rabite, lejte tele glave, za dobro solato!«). Večina ljudi je potem hitro zbežala, verjetno so se spomnili šole in strašnih mor o Vrbi, Juliji in razmerju Črtomir-Bogomila v drugem razredu osemletke. Kar je seveda vredno poštene doze metinega čaja in še kakšne tablete za preganjanje travm povrhu. Ko sem te dni spet bral Krst, sem znova ugotavljal, da je gnjaviti z njim osnovnošolce precej divja igra z ognjem, ki ne prispeva nič dobrega k večjemu ugledu in veselju do poezije; ta pa v teh časih že tako ali tako ni ravno na višku. Pišejo jo pa kljub temu mnogi.
Iz uvodne besede, Matej Krajnc