Fant, ki je postal most

Naj vam povem o našem bratu.
Četrtem Dunbarjevem fantu po imenu Clay.
Zgodilo se mu je vse.
Zaradi njega smo se vsi spremenili.

* * *

Vidiš? Vse si zapomnim.
Zapomnil sem si, kaj si rekla, ko si me prvič videla:
En fant sedi tamle na strehi.
Včasih jem opečenec samo zato, da napišem tvoje ime v drobtine.
Zapomnil sem si vse, kar si mi povedala, o kraju, v katerem si odraščala, pa o tvoji mami in očetu, bratih – vse.
Zapomnil sem si, da si rekla: »In? A nočeš vedeti, kako je meni ime?« Takrat sva se na Archer Streetu prvič pogovarjala.
Ničkolikokrat si želim, da bi bila Penny Dunbar še z nami, samo zato da bi lahko govorila z njo in bi ti ona povedala kakšno svojo zgodbo. Ure in ure bi presedela v naši  kuhinji ... Poskusila bi te naučiti igrati klavir.

* * *

Ko si je Morilec opomogel, sta kar dolgo sedela tam, preden sta šla v hišo. Bolj ko si se hiši približal, bolj je srbela:
Zarjaveli žlebovi, luščenje barve.
Obkrožal jo je napadalen plevel.
Pred njima je luna sijala na obrabljeno pot.
Notri so bile smetanaste stene in srdita eksplozija votlosti; vse je prežemal vonj po samoti.
»Kava?«
»Ne, hvala.«
»Čaj?«
»Ne.«
»Bi kaj pojedel?«
»Ne.«
Sedela sta v tihoti dnevne sobe. Klubska mizica je bila obložena s knjigami, revijami in načrti za most.
Kavč ju je pojedel, tako očeta kot sina.
Jebela.
»Oprosti, tole je manjši šok, kaj?«
»V redu je.«
Dobro sta se ujela.