Sence ne gorijo

Erik Valenčič nas s svojim prvim romanom Sence ne gorijo sicer nagovarja na drugačen način, kot nam je pripovedal v vlogi novinarja, vendar ostaja zavezan zanimanju in ugotovitvam o vzrokih, delovanju in ciljih radikalnih skupin. Tokrat je izpostavil pojav levičarskega ekstremizma. Osrednja poanta zgodbe se skriva pod vprašanjem, kaj bi tako imenovani rdeči teror pomenil za celotno družbo. Formo fikcije, s pomočjo katere lahko opozarja na možno realnost v prihodnosti, je izbral za pripoved o skupini mladih prijateljev v eni izmed konkretno nedefiniranih zahodnoevropskih prestolnic. Povezujejo jih predvsem ideje in ideali proti prevladujočemu kapitalističnemu sistemu, ki ga doživljajo kot obliko "prikrite" diktature. Budno zaznavajo krčenje polja svobode, spretno izrabljanje represivnih zakonov in zaton svetle prihodnosti mladih. Intelektualno se opirajo na kritične teze in delovanje Situacionistične internacionale iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki je opredelila družbo spektakla, v kakršni sodobna globalna ekonomija širi svoj vpliv z manipulacijo (medijskih) podob oziroma ustvarjanjem "spektaklov" in uspeva z močjo prepričevanja učinkovito nadomestiti prisilo nad ljudstvom ali pa znanstveno teorijo. Teorije urbane gverile le še pospešijo prepričanje mladih aktivistov k radikalizaciji njihovih stališč in dejanj. Od sabotaže veletrgovskega centra kot templja religije potrošništva pa do sestavljanja prvih bomb zato korak ni več velik.

Roman Sence ne gorijo ne pripoveduje le o družbenem dogajanju skozi vidik hipotetične urbane gverile, temveč tudi skozi vidik aktivistov, medijev, policije in politike. Roman ni zaključen, ampak gre za prvi od dveh delov zgodbe o občutni radikalizaciji razmer v zahodni družbi, za katero avtor verjame, da je – glede na resnične razmere okoli nas - neizbežna.

Erik Valenčič in Miha Šalehar o romanu Sence ne gorijo, Hiša sanjajočih knjig, 13. 12. 2015