Brezplačna dostava nad 35 €
Moja košarica 0
Meni
Račun

9. veliki traven | maj

9. veliki traven | maj

09. maj 2024 6 min branja
Objavljeno v: Iskre časa
JAMES BARRIE
 
V Kirriemuirju na Škotskem se je 9. maja 1860 rodil angleški pisatelj in dramatik James Matthew Barrie, znan predvsem po svojem literarnem liku Petru Panu, ki je skozi desetletja postal eden najbolj priljubljenih junakov otroške književnosti. Četudi je Barrie napisal kar precej del, tako proznih kot dramskih, se ga spominjamo predvsem po Petru Panu. Podobno kot Lewisa Carrola pa tudi Barrieja vsake toliko v rumenem tisku poskušajo osumiti pedofilije. Kot rečeno, danes veliko ljudem ni več nič sveto in tako ne vedo niti tega, da se o pokojnih sme govoriti vedno le dobro, kar je bilo morebiti slabega, pa naj za vedno utone v pozabo. De mortibus nil nisi bene.
 
 
 
ALDO MORO
 
9. maja 1978 so v eni od rimskih ulic v prtljažniku zapuščene katrce našli truplo Alda Mora, enega najpomembnejših politikov povojne Italije. 55 dni poprej je bil ugrabljen in odpeljan v neznano. Odgovornost so prevzele Rdeče brigade, skrajno leva teroristična organizacija, vendar je bilo kasneje dognano, da so se proti Moru zarotili mnogi skrajneži z desne in leve, na čelu z ZDA in njenimi za tovrstne svinjarije dobro izurjenimi službami.
Kaj je delalo Mora tako motečega? Predvsem njegova politika združevanja vseh za dobro vsakogar.
Moro je bil vsa leta po vojni eden vodilnih politikov, večkratni premier, večkratni minister in predsednik demokristjanov. Z generalnim sekretarjem KPI Enricom Berlinguerjem sta 1973 dosegla compromesso storico, zgodovinski kompromis, ki je predvideval tesno sodelovanje desnice in levice v boju proti vsem skrajnežem z leve in desne, torej tudi proti mafiji, prostozidarjem in, ne nazadnje, proti vmešavanju ZDA in SSSR v italijanske notranje zadeve. Takšnega človeka pa je bilo nujno treba čimprej pospraviti.
Smrt Alda Mora je pretresla skoraj vse, papež Pavel VI., ki je bil Morov dober prijatelj, si po tem umoru ni več opomogel in je kmalu zatem od žalosti umrl, saj je videl, da je v takšnem svetu, kakršnega imamo, nemogoče upati na boljše čase.
 
 
 
DANILO LOKAR
 
V Ajdovščini se je 9. velikega travna 1892 rodil slovenski pisatelj Danilo Lokar. Njegova posebnost je predvsem ta, da je bil najprej v življenju zdravnik. Ker mu je poklic jemal veliko časa in energije, se je lahko zares posvetil pisanju šele potem, ko se je upokojil. Vse njegove knjige so izšle po letu 1951, jih pa nikakor ni malo. Lokar je predvsem mojster novele. V njih slika življenje ljudi domače Primorske; njegov slog je ekspresionističen, mestoma celo artističen. Kot dolgoletnemu zdravniku so znane vse stiske malega človeka, ne le telesne, marveč predvsem tudi duševne; pri Lokarju tako pogosto naletimo na elemente psihoanalize, a prav tako tudi na satiro in celo grotesko. Izdal je precej novelističnih zbirk, nekaj dram in avtobiografijo Leto osemnajsto. Danilu Lokarju je bilo dano dolgo in plodno življenje; umrl je 21. malega srpana 1989 v svojem 98. letu.
 
 
GIORNATA DELLA VITTORIA
 
Danes v mnogih državah zaznamujejo Dan zmage. Da je bil premagan kateri koli totalitarni režim, je gotovo že samo po sebi nekaj pozitivnega, nekaj, česar se je vredno veseliti in kar se spodobi praznovati. Vendar pa je vprašanje, ali so bili vsi ti totalitarizmi kdaj zares premagani, in če, za koliko časa, zakaj podoba je, da je povsod po svetu vse več fašizma in še drugih oblik zatiranja človekovega dostojanstva, pljuvanja po idealih, namernega pozabljanja in izkrivljanja zgodovinskih dejstev, zanikovanja resnice in predvsem strahotnih laži. Kdo je zmagovalec in kdo premaganec? Vae victis!
 
FRIEDRICH SCHILLER
 
9. maja 1805 je v Weimarju umrl Johann Christoph Friedrich von Schiller, poleg Goetheja največji nemški pesnik, oba pa predstavljata tudi vrh Weimarske klasike, posebne smeri nemške predromantike. Morda je bil Goethe res bolj kompleksna in vsestranska osebnost kot Schiller, vendar pa sta poezija in dramatika Friedricha Schillerja še boljši od Goethejevih. Schillerjeva izpovedna lirika in njegove balade so največ, kar premore nemška književnost, doma in v svetu pa je Schiller ravno tako cenjen kot dramatik, ki ga lahko primerjamo samo s Shakespearom. Toliko osupljivejše je potemtakem dejstvo, da nimamo v slovenščini nobene knjige Schillerjeve poezije. Imamo pa prevedenih večino njegovih dram, spet: nekatere po večkrat (Don Carlos, Maria Stuart, Kovarstvo in ljubezen, Razbojniki itd). V slovenščini sta izšli, že v tem tisočletju, knjigi Schillerjevih spisov o etiki in estetiki O estetski vzgoji človeka in Spisi o etiki in estetiki. Kje so njegove pesmi!?
 
 
 
CHARLES SIMIĆ
 
Lani je v Dovru, New Hampshire, umrl srbsko-ameriški pesnik Dušan Simić, bolj znan kot Charles Simic.
Rodil se je 9. maja 1938 v Beogradu in kmalu začel pesniti, "da bi bil všeč puncam", kot je sam zapisal. Leta 1952 se je njegova družina izselila, najprej v Pariz, nato pa v ZDA, kjer je Charles postal ugleden pesnik ter profesor kreativnega pisanja in književnosti na newhampshirski univerzi, zelo pomemben je bil tudi kot prevajalec srbskih književnikov v angleščino, saj je tako seznanjal angleško govoreče občinstvo z velikani, kot so Vasko Popa, Milorad Pavić, Radmila Lazić itd. Izdal je več kot 30 pesniških zbirk, pisal pa je tudi prozo. Za svoje delo je dobil več nagrad, med drugim tudi Pulitzerjevo.
V slovenščino sta Simićevo poezijo prevajala Tomaž Šalamun in David Bedrač (Razgaljanje tišine, Izbrane pesmi).
 
 

IVAN IVANJI

9. 5. 2024 je v Weimarju, ZR Nemčija, kjer je občasno tudi prebival, umrl srbsko- judovski književnik Ivan Ivanji, ki nam je Jugoslovanom znan predvsem kot dolgoletni Titov prevajalec za nemški jezik. Star je bil častitljivih 95 let.

Ivan Ivanji se je rodil 24. januarja 1929 v tedanjem Petrogradu, danes Zrenjanin, v izobraženski judovski družini – oba roditelja sta bila zdravnika, oba sta bila tudi takoj po madžarski okupaciji Vojvodine spomladi leta 1941 umorjena, medtem ko so Ivana sorodniki nekaj časa skrivali v Novem Sadu; 1944 je tudi njega nekdo izdal, tako da je dobro leto prebil v Auschwitzu in Buchenwaldu, a čudežno preživel.

Po vojni je študiral književnost in arhitekturo v Beogradu. Zgodaj je začel objavljati članke, pisati in prevajati. Sredi 60-ih je Koča Popović odkril njegov veliki talent za prevajanje in tolmačenje ter ga predlagal Titu za osebnega prevajalca. Ker je Tito sam perfektno govoril nemško, uradnega prevajalca pa je potreboval zaradi protokola, je bilo Ivanovo prevajanje vse prej kot lahek posel, saj ga je mogel Tito ves čas preverjati in ocenjevati, a je bil zelo zadovoljen z njim. O tem je napisal Ivanji sila zanimivo knjigo Titov prevajalec.

Ivan Ivanji je napisal veliko. V slovenščini imamo njegov obširni biografski roman o cesarju Dioklecijanu in velika škoda je, da nimamo še preostalih dveh iz cikla o rimskih cesarjih, rojenih na danes srbskih tleh, o Konstantinu in o Julijanu.

Zelo prav bi bilo, da imamo njegov roman Guvernanta, v katerem je glavna junakinja gospodična, doma iz Vitanja, ki ga je bila kot majhnega doma v Petrogradu učila nemščine.

Ravno prejšnji teden sem na eni od srbskih televizij poslušal intervju z njim. Zelo mi je bil všeč, saj sem se z Ivanom od nekdaj skoraj v vsem strinjal, predvsem pa me je v marsikaterem oziru potolažil in ohrabril. Hvala mu in večni mir.

 

Kategorije

Išči po blogu

    Zadnje objave