Aleksander Romanovič Beljajev (Smolensk, 1884–1942, Leningrad) velja za enega od utemeljiteljev sovjetske oziroma ruske znanstvene fantastike, svojo literarno ustvarjalnost je skoraj v celoti posvetil temu žanru. Njegovi fantastični romani in povesti so navduševali mlado in tudi nekoliko starejše bralsko občinstvo že v svojem času, nič manj pa to ne velja za današnje bralce. Zavoljo njegovih izvirnih vizionarskih idej in pomembnega prispevka k sovjetski fantastiki se je Beljajeva že kaj kmalu oprijel vzdevek ›ruski Jules Verne‹.
Aleksander Beljajev se je z veliko strastjo predajal vsemu, kar mu je prinašalo življenje. Že od zgodnjih let ga je privlačila glasba, sam se je naučil igrati na violino in klavir. Pri sedemnajstih je spoznal, da ne bo mogel ustreči poklicnim željam staršev, svet je preprosto nudil preveč izzivov. Navduševala ga je fotografija, možnosti eksperimentiranja so se na tem področju zdele neizčrpne; svoj tehnični talent je denimo prelil v izum stereoskopskega diaprojektorja, katerega delovanje pa je demonstriral le svojim prijateljem; postal je tudi član esperantskega združenja. Vseskozi pa je veliko bral, najraje vso mogočo in dostopno pustolovsko literaturo.
Odraščanje tako nemirnega duha žal ni minilo brez pretresov. Že kot majhen otrok je bil Saša Beljajev izredno živahen, neprestano je divjal naokrog s svojo fantovsko druščino, rad je imel najrazličnejše šale, dogodivščine in potegavščine. Pri eni od teh si je resno poškodoval oko, od česar mu je za vse življenje ostal nekoliko poslabšan vid. Malone usodna pa je bila njegova neugasljiva strast do letenja. Že kot mlad fant je sanjaril o tem, da bi postal letalec: poskušal je vzleteti tako, da si je na roke privezoval brezove metle, za vzletno pisto si je omislil kar streho, za letalski pripomoček pa denimo dežnik ali priročno padalo v obliki navadne posteljne rjuhe ... Pri enem od takih nebogljenih ›poletov‹ si je poškodoval hrbtenico, kar je v precejšnji meri že zapečatilo njegovo poznejšo usodo.
Iz spremne besede k prevodu dela Aleksandra Romanoviča Beljajeva Legendarne in apokrifne prigode Ivana Stepanoviča Vagnerja (prevedel in spremno besedo napisal Aleš Učakar)
Odlomek iz Legendarnih in apokrifnih prigod Ivana Stepanoviča Wagnerja: O bolhah
Pribeležka profesorja Vagnerja:
„Spet same izmišljotine! Kaj takega se meni ni zgodilo. Sem pa pred nekaj desetletji prebral nekaj podobnega v eni od revij. No, očitno mi res že pripisojuje vse mogoče in nemogoče legendarne podvige.
Domnevati, da bi bolha, čeprav bi bila velika kot človek, lahko preskakovala tudi najvišje zgradbe, je seveda popolnoma zmotno: takšno mišljenje ne upošteva pomembnega dejstva, da se gravitacijska privlačnost Zemlje stopnjuje premo sorazmerno z maso telesa oziroma proporcionalno s kubom linearne povečave. Ne glede na še tako dovršeno anatomsko opremljenost bolhe za skakanje bi taka žival, povečana na človeško velikost, vendarle skočila kvečjemu toliko kakor človek; no, morda le malenkost više, prav dosti pa ne.“
