Gregor Kovačič, klarinet/Clarinet:  
Janez Podlesek, violina/Violin:  
Ilonka Pucihar, klavir/Piano:  
Darko Kovačič, kontrabas/Double Bass:  

Po mnogih z navdušenjem sprejetih koncertih smo uvideli, da je glasba sledečih skladateljev izredno privlačna, vznemirljiva in sploh čudovita tako za nas izvajalce kot za poslušalce. Tako Vam z veseljem in ponosom predstavljamo naše skupno glasbeno potovanje po obeh ameriških celinah.

George GERSHWIN ( New York, 1898; Hollywood, 1937) je gotovo ena najpomembnejših osebnosti v zgodovini ameriške glasbe, saj mu je edinstveno in enkratno uspelo ustvariti sintezo jazza in klasičnih glasbenih oblik, kar je bilo za kompozicijo v njegovem času izredno drzno dejanje in je tudi doživelo marsikatero kritično sodbo, medtem ko so danes njegova »resna« dela izjemno priljubljena in neštetokrat del koncertnih repertoarjev, mnoga odrska in filmska dela pa so postala jazz standardi.
Eno takšnih del, ki je odobravanje in svetovni sloves doživelo šele po skladateljevi smrti, je Porgy and Bess, v katerem so združeni elementi jazza, bluesa in klasične glasbe, očitni pa so tudi vplivi črnske duhovne glasbe, gospela in afro-ameriških plesnih ritmov.
Atraktivna in virtuozna Ouverture nas z nenadnim prehodom popelje v nežno in danes izredno priljubljeno pesem Summertime, ki bi ji glede na razpoloženje lahko rekli tudi uspavanka. Smo pa vedno znova očarani nad neizmerno lepoto in toplino, ki jo izžarevajo njene melodije. Lahkotnejši je stavek I got plentey o'nuttin' s šaljivo temo plesne narave, kratek klavirski solo pa ga pripelje v strastno ljubezensko izpoved Bess, you is my wooman now. Kot zadnji stavek zgodbe o Porgy in Bess smo izbrali It Ain't Necessarily So, kjer se ob ritmični klavirski spremljavi prepirata nežna in spevna violina ter kontrasten, drzen klarinet. Kratki improvizacijski odseki jima ponujajo še večjo izrazno moč.
Three Preludes sicer nakazujejo klasično glasbeno obliko, vendar so polni jazzovskih in bluesovskih prvin. Prvi je živahen in energičen, tema se začenja z značilno »blue-note«. Drugi, kontrasten, je tridelni blues z omamnimi harmonijami, ki jih žametno barva basklarinet. Tretji pa je, podobno kot prvi, poln vznemirljivih ritmov in prekipevajoče radosti, le da se ob jazzovskih harmonijah pojavljajo tudi karibski ritmi.
Kot mnoge Američane je Pariz očaral in navdihnil tudi Gershwina, da je napisal skladbo, polno prijetnih melodij in razposajenosti, An American in Paris. Tukaj nam pri izražanju raznolikih junakovih občutij, ko le-ta postopa po pariških ulicah, pomaga tudi kontrabas. Kljub navdušenju in razigranosti, ki veje iz te veličastne kompozicije, pa izstopa občutena bluesovska melodija, ki nemara pripoveduje o junakovem domotožju?
~
Alfredo da Rocha Viana PIXINGUINHA ( Piedade, 1898; Rio de Janeiro, 1973), virtuoz na flavti, mojster improvizacije in začetnik orkestracije v Braziliji, je postal vzornik številnih južnoameriških glasbenikov. Kot vnuk Afričanke je avtentičen predstavnik značilne kulture brazilskih črncev. Ustvaril je nov, z ljudsko glasbo prežet stil ˝Chôro˝, s katerim je v Braziliji naredil pravo glasbeno revolucijo. Njegovo delo, ki šteje več kot dva tisoč ˝songov˝, lahko označimo kot temelj brazilske popularne glasbe, s katero si je pridobil simpatije in postal legenda. Na glasbeno sceno je Pixinguinha stopil leta 1919, ko je z ansamblom Os Oito Batutas začel nastopati po brazilskih kinodvoranah. Takrat je bilo to za glasbenika velika čast, saj so takšno priložnost dobili le najboljši. Čeprav so ljudje uživali v ritmih batuques in ucateretês, ki jih je uporabljal v svojih delih, so kritiki odločno pisali proti. Nasprotovanje njegovemu slogu pa je trajalo le do navdušujočega gostovanja v Parizu in Buenos Airesu. Suite de Chôros je sestavljena iz štirih njegovih najbolj poznanih skladb. Carinhoso (ljubeče, nežno) nam s svojim pomenom pove vse in še več! Um a Zero je poln ritma, svežine in veselja. Lamentos postreže s prijaznostjo in lahkotnostjo. Segura ele pa nam kot izvajalcem in Vam kot poslušalcem ne pusti dihati …
~
Paquito D'RIVERA ( Havana, 1948) je glasbeno pot začel kot čudežni otrok, ki je igral klarinet in saksofon v Kubanskem nacionalnem simfoničnem orkestru. Že kot najstnik je sodeloval v različnih ansamblih ter ustanovil ansambel Orquesta Cubana de Musica Moderna in inovativno glasbeno skupino Irakere, ki kot prva v zgodovini navdušuje z eksplozivno mešanico jazza, rocka, klasične in tradicionalne kubanske glasbe. V svoji karieri je dobil veliko prestižnih nagrad, med katerimi je tudi šest Grammyjev. Paquito D' Rivera je tudi prvi glasbenik, ki je dobil Grammyja tako v klasični kot v latino jazz kategoriji. Izdal je več kot 30 solističnih albumov v jazz, bebop in latino glasbi, prav tako pa je ogromen njegov prispevek h klasični glasbi. Je eden najbolj iskanih glasbenikov današnjega časa. Ob takšni neverjetni solistični karieri pa ne smemo pozabiti na njegov sloves izvrstnega skladatelja in pisatelja.
Kubanska glasba ima korenine v Evropi in Afriki. Dve najpomembnejši zvrsti kubanske popularne glasbe sta Son in Danzón, ki ima zanimivo zgodovino. Ob koncu 18. stoletja, po krvavi revoluciji na Haitiju, je mnogo domačinov in francoskih kolonistov prebegnilo na Kubo. Z njimi je prišla tudi Contradanza, njihova popularna plesna glasba, ki izvira iz Evrope. Contradanza se počasi prelevi v Danzo, iz česar nastane kasneje Danzón. Sčasoma se je Danzón razvijal in spreminjal, kljub temu pa je izvirna struktura v večini ostala nespremenjena in ga lahko označimo kot unikatno obliko umetnosti. Izvirno obliko Danzóna je leta 1879 zapisal Miguel Faílde Pérez.
Paquitov Danzón je klasična latino jazz skladba, ki ima veliko liričnih in spevnih delov. Pisana je v prepoznavnem stilu kubanskega Danzóna, ki ima značilen ˝montuno˝ (srednji del), ki vsebuje za to zvrst glasbe karakteristično linijo s pizzicatom (inspiracijo je skladatelj dobil pri legendarnem basistu Israelu Lopezu Cachau). Sledi mu latino improvizacija zgornjega glasu (klarinet), ki pripelje do umirjenega konca. Čutno romantično vzdušje, ki ga pričara Danzón, je na naš ansambel naredilo velik vtis in upamo, da bo osvojilo tudi Vas. Pravi kontrast Danzónu je Contradanza, iz katere privre na dan hudomušna latino plesna melodija. D'Rivera jo je posvetil legendarnemu kubanskemu komponistu Ernestu Lecuoni. Lahko se izvaja tudi brez klavirske spremljave in jo tudi igrajo v mnogih različicah. Tokrat prisluhnite naši, ob kateri lahko tudi malo˝zamigate˝. Mi smo!
~
Bill DOUGLAS ( Ontario, 1944) se je v svoji glasbeni karieri spoprijel z najrazličnejšimi zvrstmi glasbe. Diplomiral je iz klasičnega klavirja in vrsto let igral fagot v simfoničnem orkestru. Kot skladatelj se je razvijal pod vplivom Weberna, Carterja, Stravinskega ter se zgledoval in iskal navdih tako pri velikanih jazza (Bill Evans, Miles Davis, John Coltrane) kot pri glasbi in ritmih Afrike, Indije in Brazilije. Predaval je na California Institute of the Arts, sedaj pa je profesor na Naropa Institute v Koloradu. Lahko rečemo, da uspešno gradi most med klasično glasbo in jazzom. Med študijem na Univerzi Yale je spoznal klarinetista Richarda Stoltzmana, s katerim ga druži prijateljstvo in globoka ljubezen do glasbe. Nekoč je njuni interpretaciji Douglasove glasbe prisluhnil legendarni Benny Goodman in dejal:˝Zveni kot Brahms!˝ Od sedmih albumov, ki jih je Douglas izdal pri priznanih založbah, smo izbrali tri skladbe, ki so plod umetnikovega dolgoletnega sodelovanja z omenjenim mojstrom klarineta. Zato smo se jih drznili poimenovati Songs for Richard. Infant Dreams je zasanjana melodija, ki te resnično popelje v svet najlepših sanj. Morning Song nam s svojo nežnostjo pričara barvitost in lepoto jutra. Ni treba drugega kot prisluhniti in uživati. Feast pa s svojo irsko melodijo in vplivom afriških ritmov privabi smeh na naša lica. Douglasov slog je preprost, čist, poln humorja, ki se s svojo toplino dotakne slehernega poslušalca.
Za konec pa še I Got Rhythm – dodatek, s katerim vabimo, da še naprej plešete, pojete in skupaj z nami uživate radosti, lepoto in bogastvo glasbe!