Deseteronočje

Pisava Helene Cestnik nas obdarja z zlatimi sadovi. Njena govorica raste iz zastrtosti, a je v istem brezkrajno čista, jasna, neposredna. Trte, iz katerih pije, so neredko krvave – zavoljo Resnice, bolečine, a tudi lepote, v katero mehkó drega, kakor bi bila speča grmada. Bralci morajo pričeti brati njene jagode. Čim prej. Čemu? Ker je njena pisateljska pot bujna, neodkrita cesta. Ker je njen navdih žejni slap, ki pije iz osupljive tankočutnosti in literarnega daru.

V Deseteronočju odstre redko tkanino pripovedi duhovnika, ki si je žensko dovolil ljubiti bolj kot Boga; z globokimi očmi zre v gostoto, moč in jakost življenja, izprašuje posredništvo med institucijo in njenimi člani, meri bližino in oddaljenost in sveti v najintimnejše pribežališče razmišljujočih, strtih, ljubečih …