Pisma z juga

Obljubil sem to lastnim spominom na vlake. Upal sem, da je to zadnji sneg te zime. Tisti, ki me je pospremil iz Ribniškega sela, mi padal na ramena in kvasil mojo potovalko. Bil je to krasen sneg in ni me motil. Prijalo mi je njegovo škripanje pod mojimi čevlji. Prijalo mi je celo tudi to, da se je pretvarjal v hladne kapljice vode na mojih licih in dlaneh, medtem ko sem se spuščal iz Ribniškega sela po potki ob ribnikih in skozi park ter zavil proti Tomšičevi ulici, ki je migotala v prihajajoči noči. Maribor me je pospremljal na pot. Bil je začetek marca. Zima je imela neke nam nepoznane namere. Imela je, očitno, tudi nam nedoumljive zaplate snega. Mesto se je belilo pod njim. Nisem imel nič proti temu. Odpravil sem se domov. Na jug.

Maribor zmeraj zapuščam z vlakom. Tako tudi prihajam. Vse svoje življenje. Čeprav me spominja na nasmeh moje babice, ta zgodba ni o Mariboru. To je zgodba o enem odhodu. O enem povratku. O nezmožnosti odhodov in povratkov. Izgubljenosti med ti dve končni destinaciji. O vlaku, ki me od otroštva vozi na tej relaciji. Ko sem bil deček, sem verjel, da je mogoče oditi in se vrniti. Verjel sem celo tudi, da je mogoče pobegniti. Vsi sanjajo o velikem življenjskem begu, vozimo pa se zmeraj na isti relaciji, med dvema velikima nezmožnostma.

Kolodvori so s časom, in pazljivo spremljam njihovo duševno zdravje, postali žalostni kraji. Takšen je tudi mariborski kolodvor. Na njem sem čakal vlak proti Zagrebu, trpajoč zaloge nikotina v organizem. Kolodvori mojega otroštva so bili drugačni. Vladal jim je vrvež, življenje v svoji polnosti, zdaj pa so preprosto žalostni, kakor da so utrujeni od silnih razhajanj in sestankov, polnih lažnega upanja. So kolodvori res opusteli ali sem jaz postal pust? Ni treba stvari meriti s tem, kar vidimo. Ljudi je lahko prešteti, matematika je eksaktna, a to ne pomeni, da opisuje pravo stanje stvari. Nekaj malega pred 20. uro je prispel vlak z Dunaja. Ta, ki me je imel odpeljati v Zagreb. Sneg je nemilostno padal. Oprostil sem mu za vsakokrat, ko mi je spodrsnilo v mariborskem parku. Priznal sem mu, da je lep, tako kot mnoge stvari, na katere ljudje nimajo nobenega vpliva. Bil je čas televizijskega dnevnika, mesto in jaz pa sva se razhajala. Bilo je to tovariško slovo starih znancev, katerih življenja so prepletena z nedojemljivimi nitkami, iz katerih sta človeško življenje in življenje mesta sestavljeni.

Niti duhovi več ne nastanjajo platform železniških kolodvorov. Duhovi davnih potnikov, po malem grobih socialističnih pridigarjev, ki niso verjeli v Boga, so pa v obljubo boljše bodočnosti. Ali pa so tudi oni lagali, kakor je njim lagal sistem. Žrtev teh laži je bil običajen dobrodušni vlak, točneje, vlaki, nad njimi je bil izvršen pogrom. Tako se mi zdi. To verjamem. Vagon, v katerega sem vstopil, je bil popolnoma prazen in topel. Odložil sem plašč in skupaj z njim tudi snežinke, nabrane na moji torbi. Ko sem jo dvignil na polico za prtljago, se mi je v obraz zlil majhen slap. Na peronu so se prisrčno pogovarjali železniški delavci. Njihov smeh sem samo videl, ločen z železom in steklom ga nisem mogel slišati. Ličnice delavcev so bile rumene, tako je bilo hladno. Verjetno je bilo z menoj prav tako. S takšnimi malenkostmi je treba začeti složnost med ljudmi. Začnimo z rumenimi ličnicami. Mene vlaki spominjajo na složnost in enakost med ljudmi. Spominjajo me, da, oprostite, na socializem. A nobenega socializma nisem našel v praznem vlaku. Odhajal sem, nisem pa vedel, ali se bom vrnil.